Tri desetletja pozneje: Namesto pravde zadevo pošiljajo Srbiji, ki skriva krvnike iz BiH, tožilstvo še vedno brez obtožnice za obleganje

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Danes je 32 let od enega najtežjih dni v Sarajevu, ki je bilo pod obleganjem.

Danes je dan, ko se spominjamo, 10. novembra 1993, dneva, ko je mesto znova zakrvavelo.

Z agresorskih položajev Vojske Republike srbske, z območja Nedžarićev, so izstrelili tri minometne granate kalibra 82 mm. Zadela so ulice Žrtava fašizma Ilije Engela tam, kjer so ljudje živeli, hodili, nosili kruh, se pogovarjali, morda le poskušali občutiti, da življenje še obstaja.

Na otroškem igrišču je vse kazalo na življenje in veselje. A potem se je v trenutku vse ustavilo.

Elma Geko, Slavojka Govedarica, Semir Haseta, Amina Hećo, Ajdin Hodžić, Ibrahim Huskić, Vinko Lončar, Silvijo Mačorović in Božidar Šuko – teh devet jih ni preživelo.

Osemintrideset Sarajevčanov je bilo ranjenih. Oni, tako kot družine ubitih, še danes čakajo na pravdo!

To niso le številke, to so imena, obrazi, družine, otroštva, ki niso dosegla svojih sanj. Med ranjenimi so tisti, ki današnji dan praznujejo kot svoj drugi rojstni dan!

Za ta zločin, tako kot za mnoge druge, storjene nad Sarajevom, je pravda ostala nedorečena. Kajti obtožnice za obleganje Sarajeva preprosto ni.

Konkretno, neposredni storilec za to zločinsko dejanje ni bil nikoli najden. In to besedilo ni samopomilovanje, temveč krik tistim, ki svojega dela ne opravljajo častno. Ti so trenutno v Tožilstvu BiH. Vsi po vrsti!

Zdaj še bližje absurdnosti. SIPA je tri desetletja pozneje, šele lani, zaslišala eno pričo, pri čemer je iskala soglasje preživelih, da zadevo pošljejo Srbiji, državi, v katero so odgovorni pobegnili in ki jih noče izročiti.

"Takšna 'pravda' me boli enako kot granate," bo dejala priča, takrat deček, danes odrasel človek, ki čaka na pravdo.

Sodbe Galiću, Miloševiću in Mladiću so koraki, a nezadostni. Pravda ni le v zaporih, je v resnici.

V tem, da se o tem govori, da se ne pozabi, da se vsakega 10. novembra, pa tudi vseh drugih dni, spregovori in išče resnica.

Kajti, če pozabimo, kdo se jih bo spominjal? Če utihnemo, kdo bo povedal resnico?