Priče pričajo ključne teze tožilstva: Policija ni bila prisotna na dogodkih v Dobrovoljaški

Napisala: Amina Čorbo-Zećo

Na sojenju v zadevi proti "Ejupu Ganiću in drugim" sta pričala Hamdija Hodžić in Ibrahim Herak, priči tožilstva BiH, ki ju je tožilec Mladen Vukojičić zasliševal o dogodkih med aprilom in majem 1992. leta v Sarajevu.

Hodžić je bil policist v PS Stari Grad Sarajevo, občasno pa je opravljal tudi naloge vodje izmene, po tem ko so Srbi zapustili policijo in zaradi pomanjkanja kadra opravljal funkcijo vodje izmene. Vukojičić je pričevalcu predstavil izseke iz dnevnika aktivnosti, ki jih je vodil vodja izmene, nekatere dogodke pa je evidentiral prav Hodžić.

Tožilec je nato vztrajal, da naj pričevalec odgovori, zakaj je prišlo do prekinitve v dnevniku postajnih aktivnosti, zadnji zapis pred 30. julijem 1992. leta pa je bil 26. in 27. aprila. Vukojičić je s sugestivnimi vprašanji poskušal pričevalcu vsiliti, da je sam rekel, da gre za opustitev, vendar sta obrambi s pritožbami preprečili tožilcu njegove namere.

Na koncu je Hodžić dejal, da ne more vedeti, zakaj je prišlo do prekinitve, je pa kasneje priznal, da so bili ustanovljeni tudi drugi vojaški štabi, ki so bili organizirani enako kot glavne policijske postaje, in da je ulica Dobrovoljaška pripadala Bistriku, ne pa Logavini, kjer je Hodžić delal.

Povedal je, da sta bila njegova nadrejena Ismet Dahić in Enes Bezdrob. In prav Bezdrob je vprašal pričevalca glede izseljevanja drugih vojašnic, kot so bile vojašnice Jajce, Sedrenik, Trebević, Faletići, v katerih policija ni sodelovala, celo nasprotno, strogo jim je bilo prepovedano približevati se vojašnicam.

Hodžić bo tako povedal, da je po njegovem vedenju med aprilom Sarajevo obstreljevalo orožje, ki ga je takrat imela le JLA, in da je JLA že pred aprilom zbirala enote okoli Sarajeva.

"Obveščeni smo bili, da se na območju Crepoljskega nekaj dogaja, da vojska koplje, da postavljajo nek materialno-tehnična sredstva. Šli smo gor, vendar so mi, ko sem prišel na postajo Hreša, rekli, naj se vrnemo, da bo prišel helikopter, da nimamo kaj izvidovati vojske," je dejal Hodžić.

Ta priča ni mogla potrditi prejšnje izjave iz leta 2011, ko je dejal, da Teritorialna obramba 2., oziroma 3. maja 1992. ni bila organizirana.

Hodžić je dejal, da v policijo nikoli ni prišlo naročilo o kakšnih ukrepih v Dobrovoljaški.

Na vprašanje odvetnice Dahića Sabine Mehić, ali so se v dnevnik dogodkov evidentirala prejšnja izseljevanja vojašnic s področja Starega Grada, je Hodžić dejal, da niso.

Druga priča na današnjem sojenju Ibrahim Herak je povedal, da se je 3. maja znašel pred poveljstvom Druge vojne oblasti, da je bil v civilu in brez orožja. Povedal je, kako je Esad Raonić pred poveljstvom na Bistriku ustrelil v odprtino na strelnem oknu na transporterju, nakar so se odprla zadnja vrata, na katera je izstopil častnik v maskirni uniformi in rekel 'ne streljajte, ne streljajte', ter en mlad vojak s krvavimi prsti.

"Eso je tudi snel častnika. To vem, ker so ga kasneje klicali maskirni, ker je edini imel to maskirno uniformo. Bil je pripadnik Cacine enote, ki ni bila pod nobenim poveljstvom," je povedal Herak.

Dodal je, da je "Eso ustrelil v transporter, potem ko se je kolona premaknila, in da so bila vrata odprta in so se videle noge".

Herak je obrambam potrdil, da so se Cacine enote spopadale s policijo, zavzemale policijske postaje, ter da ve za akcije Trebević 1 in Trebević 2, v katerih so bili aretirani pripadniki Ćeline enote, kasneje obsojeni, v kateri pa je bil ubit tudi Mušan Topalović Caco.

Sojenje v tej zadevi se nadaljuje 25. marca.