Stoltenberg ostaja, v Vilniusu bo v ospredju boj za Arktiko in širitev zavezništva

Napisal: Armin Sijamić

Zveza NATO se pripravlja na vrh v Vilniusu 11. in 12. julija, katerega se bo udeležil tudi ameriški predsednik Joseph Biden. Toda že pred začetkom vrha je zavezništvo napovedalo dve pomembni odločitvi, ki ju bo na vrhu verjetno tudi formalno sprejelo.

S približevanjem vrha v Litvi se je vse bolj govorilo o tem, ali bo Švedska postala članica Nata, od česar jo loči le privolitev Turčije in Madžarske. O tem se je v javnosti največ govorilo odkar sta Švedska in Finska zaprosili za članstvo. Finska je bila aprila sprejeta v članstvo, Švedska pa je ostala v čakalnici.

Združene države Amerike so poskušale prepričati članice, da bi Švedsko sprejele v zavezništvo po hitrem postopku, vendar to delo ni bilo zaključeno.

Vzporedno s švedskim vprašanjem se je NATO ukvarjal z več pomembnimi procesi, med katerimi je bila pomoč Ukrajini visoko na seznamu prioritet, zato se pričakuje, da bo Kijev v Vilniusu prejel znatno pomoč. Poleg tega sta potekala dva pomembna procesa. Eden je predvsem političen – imenovanje generalnega sekretarja, drugi pa vojaški – sprememba načrtov pri razporeditvi vojakov in reorganizacija na območja znotraj zavezništva.

Stoltenberg še leto dni na čelu zavezništva

Ruska agresija na Ukrajino je razlog, da je Jens Stoltenberg še vedno generalni sekretar Nata in da bo to ostal do oktobra prihodnje leto. Ta norveški politik je na ta položaj prišel leta 2014 in ostal dva štiriletna mandata. Naknadno, zaradi vojne v Ukrajini, je dobil še dveletni mandat, čeprav si tega ni želel.

Ob koncu drugega mandata je Stoltenberg govoril o umiku, mediji pa so pisali, da ga čaka delo v centralni banki Norveške. Ob začetku vojne v Ukrajini so se načrti Nata glede 14. generalnega
sekretarja, ko bo odšel Stoltenberg, spremenili. Obstajali so različni predlogi za njegovega naslednika.

Omenjena je bila visoka predstavnica Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federica Mogherini, nekdanja premierka Združenega kraljestva Theresa May, nekdanja estonska predsednica Kersti Kaljulaid, nekdanja hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarović, nekdanja nizozemska ministrica za obrambo Jeanine Hennis-Plasschaert, nekdanja belgijska premierka in zunanja ministrica Sophie Wilmes, z idejo, da bi končno ženska vodila zavezništvo.

V zadnjih mesecih se je omenjal nekdanji premier ZK Boris Johnson, nekdanji italijanski premier Mario Draghi, nekdanji romunski predsednik Klaus Iohannis, namestnica kanadskega premierja Chrystia Freeland, litovska premierka Ingrida Šimonytė, estonska premierka Kaja Kallas, britanski obrambni minister Ben Wallace in nizozemska obrambna ministrica Kajsa Ollongren.

Množica potencialnih predlogov za novega generalnega sekretarja je odražala interese znotraj zavezništva, zato so mediji pisali o želji Poljske, da položaj prevzame nekdo iz baltskih držav, o želji Romunov, da imajo generalnega sekretarja in tako pokažejo svojo naraščajočo vojaško moč, želji Londona, da vodi zavezništvo, ko je ta jedrska sila zunaj EU, pa tudi o predlogih, da bi Kanada dobila to mesto in da bi bil to prvi generalni sekretar, ki ni iz Evrope. Združene države, glavna sila znotraj zavezništva, so vedele, da v takšnih okoliščinah ni pametno izbirati novega sekretarja, saj to zahteva posvetovanja in usklajevanje, za kar NATO zdaj nima časa.

Med nedavnim obiskom Washingtona je premier Rishi Sunak pred kamerami lobiral za svojega obrambnega ministra, vendar Biden ni podprl Wallacea. Očitno je, da Washington zdaj ne želi odpirati tega vprašanja, zato bo Norvežan vodil zavezništvo do oktobra prihodnje leto, kar je bilo v zadnjih dneh tudi uradno potrjeno.

Vojaška vprašanja

Stališče ZDA, da Stoltenbergu podaljšajo mandat, postaja jasnejše po nastopu predsednika vojaškega odbora Nata Roba Bauerja. Govoril je na tiskovni konferenci in napovedal največjo spremembo vojaških načrtov Nata po hladni vojni, če se Rusija odloči za širitev spopada iz Ukrajine. Pravi, da je Rusija v Ukrajini utrpela močan udarec, vendar je ne gre podcenjevati in je še vedno „grožnja“. Admiral Bauer meni, da je ruska vojska zasedena v Ukrajini in da je njena kopenska vojska izčrpana, vendar to ne velja za mornarico
in vojno letalstvo.

NATO ima trenutno okoli 40.000 vojakov, razporejenih na vzhodnem krilu, od Estonije do Romunije, okoli sto letal vsak dan leti na tem območju in razporejenih je skoraj trideset ladij. NATO zdaj želi večjo prisotnost. Bauer pravi, da so bili načrti narejeni pred tem, ko je bila Rusija ranjena v ukrajinski vojni, in da je NATO načrtoval v skladu z rusko močjo pred agresijo na Ukrajino.

Po novih vojaških načrtih Nata naj bi ustvarili tri cone: skrajni sever Evrope in Atlantik, območje severno od Alp in območje južne Evrope. Cilj je 300.000 vojakov, pripravljenih na razporeditev na vzhodno krilo Nata v enem mesecu. Bauer pravi, da NATO „potrebuje več“ denarja, vaj, vojakov in proizvodnih zmogljivosti. Na koncu pravi, da je Rusija „previdna“ in da „ne išče spopada“ z zavezništvom.

Nadaljnje delovanje Nata

Iz Bauerjevih napovedi je razvidno, da bo NATO v prihodnjih letih krepil, ne glede na to, kako dolgo bo trajala vojna v Ukrajini. Zavezništvo bo verjetno sprejemalo tudi nove članice. Konkretno, NATO ima „nedokončano delo“ na Balkanu, v Moldaviji, Ukrajini in na Kavkazu. V tem trenutku je najmanj verjetno širjenje zavezništva proti Kavkazu (na kar bi Rusija močno reagirala), v Gruziji pa je Moskva ustvarila dve paradržavi, kot je to storila že v Moldaviji.

Medtem ko traja vojna v Ukrajini, verjetno ne bo članstva niti za Kijev. V skladu s tem v južni coni, ki jo vzpostavlja NATO, ki je za hrbtom linije proti Rusiji, ostajajo Bosna in Hercegovina, Srbija in Kosovo. Te tri države, skupaj s Črno goro, že leta pričajo o prisotnosti proruskih akterjev in če ima admiral Bauer prav, ko pravi, da se lahko ruska moč obnovi in da Moskve ne gre podcenjevati, potem bo moral NATO posebno pozornost posvetiti temu delu sveta. Čeprav bo tam verjetno NATO iskal nove članice, se bo prava geopolitična igra odvijala na severu celine, od Baltika do Arktike.

Zato poudarek Nata ne bo na jugu in vzhodu Evrope, ko gre za Rusijo, temveč na severu celine, saj je s članstvom Finske drugo najpomembnejše rusko mesto Sankt Peterburg le 160 kilometrov oddaljeno od meje zavezništva. Še severneje se vodi bitka za Arktiko, kjer ima Rusija boljše izhodiščne položaje, vzpostavljene baze, ljudi in opremo, pripravljene na ekstremne razmere. Arktika ima ogromna naravna bogastva, ki jih vsi želijo zgrabiti. Zaradi podnebnih sprememb se led topi in ustvarja se najkrajša pomorska pot iz Evrope v vzhodno Azijo.

Vrh v Vilniusu bo vrgel dodatno svetlobo na te napovedane spremembe, NATO pa bo ponovno poslal sporočilo, da je Evropi bolj potreben kot kdaj koli prej. Čeprav bodo disonantni toni, bodo zagotovo poslana sporočila o enotnosti Zahoda in izražene namere o razvoju zavezništva. To pomeni, da bo tudi v prihodnjih letih, ne glede na hitrost reševanja vprašanja članstva Švedske in trajanje vojne v Ukrajini, NATO zelo prisoten v evropskih političnih, vojaških in gospodarskih tokovih, bogatejši za izkušnje vojne na mejah zavezništva.