Kaj arabska regija pričakuje po padu Asada?

Napisal: Armin Sijamić

Bashar al-Assad je sirijska preteklost. Toda njegov odhod je začetek za nekatere druge akterje in procese. Kaj arabske sosednje države pričakujejo po Asadovem načrtu in ali je Bližnji vzhod vstopil v novo fazo, ki se vrača k postavitvam iz Arabske pomladi?

Sirijska Arabska Republika je verjetno prenehala obstajati, saj nove oblasti v Damasku želijo drugačen pogled na svet. Sile, ki jih vodi Hayat Tahrir al-Sham (HTS), oziroma nekdanja sirijska Al-Kaida, ne želijo sekularne države.

Ker je Sirija razdeljena po številnih osnovah (verskih, nacionalnih, verskih...), lahko vztrajanje pri prevladi katerekoli verske ali katerekoli skupine vodi v konflikte. Omenimo, da je bil eden od vzrokov upora proti Asadu ta, da je režim favoriziral manjšinske alavite.

Kako se bo nova oblast odzvala na te dileme, bo kmalu znano. Tranzicija oblasti ne bo trajala večno, problemi pa ne čakajo. Te odločitve lahko vplivajo na velik del arabske regije.

Pogled na regijo

Ko se je decembra 2010. leta iz Tunizije začel niz uporov proti tedanjim arabskim vladarjem, se je v kratkem času pokazal potencial za preoblikovanje regije. Nekateri so želeli spremeniti oblast iz želje po boljših življenjskih pogojih, iskali so demokracijo, naveličali so se vladarjev...

Drugi so to želeli izkoristiti za svoje geopolitične cilje, jahajoč na nezadovoljstvu ljudstva. Oboroženi upor je bil od zunaj obilno podprt, celo z neposrednimi vojaškimi intervencijami. Navedimo primer Sirije in Libije. Oblast v Egiptu, Tuniziji in Jemnu je bila strmoglavljena. Bahrajn, kjer so se večinski šiiti uprli vladajoči sunitski vladarski dinastiji, je bil v večini zahodnih medijev umaknjen iz novic, v Iraku, Jemnu in Siriji pa se je začela vojna.

Z Asadovim padom bi se stvari lahko ponovno premaknile. Nova oblast v Siriji ni skrb samo za Rusijo in Iran, ampak tudi za nekatere arabske države, čeprav Asada niso marali in so delali na njegovi zamenjavi.

Asadov odhod večini ni bil težak, so pa posledice padca. Oblast so prevzele sile pod vplivom Muslimanske bratovščine, ki ima svoje oporišče zdaj v Turčiji in Katarju. Muslimanska bratovščina je bila v Egiptu, Savdski Arabiji, Bahrajnu in Združenih Arabskih Emiratih razglašena za teroristično organizacijo.

V uporu v Egiptu leta 2011. je s oblasti padel Hosni Mubarak, na volitvah pa je ljudstvo dalo zaupanje Mohamedu Morsiju, za katerim je stala Muslimanska bratovščina. Morsi je bil nato strmoglavljen in na njegovo mesto je prišel general Abdel Fattah el-Sisi.

Arabska vstaja drugič?

Prav el-Sisi je eden tistih, ki se boji za svojo oblast, vsaj po pisanju The Washington Posta. Ta ameriški medij je prejšnjo soboto pisal, da se oblasti Egipta, Jordanije, Savdske Arabije in Združenih Arabskih Emiratov bojijo ljudske vstaje, vodeni s primerom Asadovega strmoglavljenja.

Strah se je morda lahko zaznal, ko so se nekatere arabske države odločile vrniti Asada v regionalne arabske tokove, s poskusom približevanja Sirije Arabcem. V Siriji so bili takrat najmočnejši Iran, Rusija, Turčija in Združene države Amerike, vse ne-arabske države. Zdaj je Izrael zamenjal Iran, Rusija pa je na izhodnih vratih. Torej, Sirija zdrsne iz rok Arabcev tudi brez Asada na oblasti.

Assadov padec je Savdska Arabija med drugim pospremila z izjavami, ki so zvenele nenavadno neposredno za odzive iz Rijada. V eni pred desetimi dnevi, Rijad govori o „sestrinski“ Siriji in „bratskem“ narodu, aludirajoč na skupno arabsko poreklo.

Rijad pravi, da bo spoštoval odločitve Sirijcev in zahteva ohranitev „enotnosti Sirije in kohezije njenega ljudstva, na način, ki ga ščiti pred zdrsom v kaos in delitev“. Rijad pravi, da „Kraljestvo potrjuje svojo podporo vsemu, kar bi doseglo varnost in stabilnost sestrinske Sirije na način, ki ohranja njeno suverenost, neodvisnost in ozemeljsko celovitost“, in zahteva pomoč pri „premostitvi pustošenja, ki ga je pretrpelo bratsko sirijsko ljudstvo dolga leta, ki je terjalo življenja stotisočev nedolžnih ljudi in razselilo milijone, med katerimi so tuje milice povzročile pustošenje v Siriji, vsiljevale tuje načrte ljudem v Siriji“, dodajajoč, da je „prišel čas“, da „Sirija povrne svoje zasluženo mesto v arabskem in islamskem svetu“.

Dan kasneje, Rijad obsoja izraelsko zavzetje tampon cone na Golanski planoti in pravi, da Izrael kaže odločnost, da bi sabotiral priložnost Sirije za obnovo stabilnosti. Zavzetje ozemlja „potrjuje nenehno kršenje mednarodnega prava s strani Izraela in njegovo zavezanost k sabotiranju priložnosti Sirije za povrnitev njene varnosti, stabilnosti in njene ozemeljske celovitosti.“ Ta izjava je prišla pred uradnim uporom nove oblasti proti izraelskemu vdoru v Sirijo.

Iz ZAE so bili še bolj neposredni. „Narava novih sil, pripadnost (Muslimanski) bratovščini, pripadnost Al-Kaidi, mislim, da so vse to pokazatelji, ki so precej zaskrbljujoči,“ je nedavno sporočil Anwar Gargash, nekdanji zunanji minister in sedanji svetovalec predsednika.

V sosednjem Iraku so strahovi še posebej izraženi, saj je sedajšnji vodja HTS-a Abu Mohammad al-Golani bil pripadnik Al-Kaide (Al-Nusra) in ISIS-a, kjer se je boril proti ameriškim silam, iraški vladi, šiitskim in proiranskim milicam, sirijskim in iraškim Kurdom. V Iraku se bojijo konfliktov novih sirijskih oblasti in proiranskih šiitskih milic, kar bi jih potisnilo v novo (versko) vojno. Al-Golani, ali po pravem imenu Ahmed Hussein al-Sharaa, je bil del skupine, ki je izvajala teroristične napade, vključno z napadi samomorilskih bombnih napadalcev. Zaradi tega je bil pet let v ameriškem zaporu v Iraku.

Čeprav iz Damaska nova oblast sporoča, da želi mir, je jasno, da dobra volja ne bo trajala večno in da bo Bližnji vzhod prej ali slej eksplodiral na nekem vprašanju. Ne smemo pozabiti, da je v vrstah oboroženih skupin, ki so strmoglavile Asada, veliko tujih državljanov. Njihovo delovanje je pod posebno pozornostjo, bodisi da se vrnejo v državo izvora ali da želijo razširiti svojo „revolucijo“, saj kalifat, za katerega so se borili, sega tudi izven Sirije. Poleg tega bodo države, ki so stale za njimi, morda imele nove zahteve.

Previdnost do upora traja v Jordaniji, sosedi Sirije. Jordanija je dolgo pomagala upor proti Asadu, nato pa poskušala popraviti nesporazume. Tveganje za Jordanijo zaradi množičnih uporov narašča zaradi dejstva, da tam živi milijone Palestincev - generacije, rojene v begunjskih taboriščih. Njihov upor, še posebej v kontekstu vojne v Gazi od 7. oktobra, ko je Hamas napadel Izrael, morda visi v zraku, kljub najboljši volji oblasti. Del nove oblasti v Damasku in Hamas imata ideološko povezavo.

Korak naprej, korak nazad

Toda tudi brez palestinskih beguncev se stvari zapletejo, saj en blok krepi, potiskajoč druga dva. Zmaga v Siriji sil, za katerimi stojita Turčija in Katar, oziroma poraz (pro)iranskih sil, se je neposredno prelila na tiste arabske države, ki Muslimansko bratovščino vidijo kot grožnjo.

Treba je spomniti, da so šele leta 2021., po skoraj štirih letih prekinjenih vezi, Savdska Arabija, Egipt, Združeni Arabski Emirati in Bahrajn ponovno segli v roko Katarju, pred tem obtožujoč Dohu spodbujanja uporov med Arabsko pomladjo in pomoči Muslimanski bratovščini. Katar je vzpostavil stik z novo vlado v Damasku, bil je proti Asadu in tega ni skrival.

Asadov padec je prišel po obdobju približevanja na Bližnjem vzhodu. V kratkem času sta Iran in Savdska Arabija odprla dialog, to sta storili Turčija in Egipt, Asadova Sirija je bila vrnjena v arabske forume, ustavljena je bila vojna v Jemnu, pogajalo se je o normalizaciji odnosov med Rijadom in Tel Avivom po tem, ko sta to storila Abu Dhabi in drugi, projektirani so bili koridorji, ki bi povezali Evropsko unijo in Indijo preko Bližnjega vzhoda...

/qpost/371983

Al-Sisi pri Erdoganu: Poskus približevanja regionalnih sil, ki lahko preoblikujejo Bližnji vzhod

Napisal: Armin SijamićEgipčanski predsednik Abdel Fattah al-Sisi je ta teden obiskal turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana. Nekdaj dva zakleta sovražnika sta se odločila zakopati bojne sekire. Dogovor dveh regionalnih sil si želijo mnogi

Hamasov napad na jug Izraela oktobra lani je stvari premaknil v drugo smer in sprožil vrsto verižnih reakcij. Štirinajst mesecev kasneje Bližnji vzhod ni enak in poteka nova prerazporeditev vplivnih območij.