SNSD se financira s proračunskim sredstvima, samo su ta sredstva deponirana: Milorad Dodik ne može ostati na čelu stranke!

Napisal: Rasim Belko

V državi, kjer se Ustava bere kot horoskop, odločitve visokega predstavnika pa kot vremenska napoved, politični obstoj Milorada Dodika že dolgo ni vprašanje prava – ampak dogovora za zaprtimi vrati. In ko postane pravna fikcija osnova politične realnosti, je resnica prva žrtev.

Ali lahko Dodik ostane predsednik SNSD-ja po Schmidtovi odločbi? Odgovor je banalen – ne more. In tu ne bi smelo biti razprave. Razen če se nekdo ni odločil, da iz pravne logike naredi politični cirkus.

Tisto, kar je povzročilo zmedo, je Schmidtova odločba o “ustavitvi izplačil” SNSD-ju in Združeni Srpski. Napačno je bila razumljena kot prepoved financiranja. Dejansko pa denar je še vedno tam – le začasno je deponiran na posebnem računu Centralne banke BiH, in sicer na ime SNSD-ja.

Torej, denar ni izginil. Ni bil niti odrejen. Le trenutno ga Dodik ne more porabiti. Kar pomeni, da SNSD še vedno ima financiranje iz proračuna. Le da ga ne vidi.

In tu pridemo do bistva, po zakonu te države, politično stranko, ki se financira iz javnih sredstev, ne more voditi oseba s pravnomočno obsodbo. In pika.

SNSD ima poslance v Parlamentarni skupščini BiH, v Parlamentu Federacije, kantonalnih skupščinah, občinskih svetih v FBiH. Vse te ravni načrtujejo in izdvajajo proračunska sredstva za to stranko. In vsa ta sredstva, po Schmidtovi odločbi, še vedno redno plačujejo – le da ne gredo neposredno v blagajno SNSD-ja, ampak čakajo v Centralni banki.

Toda še vedno so javna. Še vedno so namenjena SNSD-ju.

Torej, SNSD je upravičenec proračuna. Milorad Dodik pa, pravnomočno obsojen pred sodiščem BiH, ne more biti na čelu organizacije, ki troši denar državljanov.

In ne, to ni stvar interpretacije. To je zakon. To je ustavna logika. To je minimum politične higiene.

V svoji odločbi si je visoki predstavnik pustil možnost, da se denar SNSD-ju vrne – ko in če bo ocenil, da so “okoliščine upravičene”.

Če je vse odvisno od njegove ocene, potem ne obstaja pravni mehanizem – samo politična volja. Ta pa, kot vemo, je v BiH pogosto odvisna od jutranje kave na Dunaju ali kakšnega srečanja v Bruslju.

Dodala je tudi stavek, da “ustavitve izplačil ni mogoče šteti za neporavnano obveznost do SNSD-ja”. Prevod: država SNSD-ju ničesar ne dolguje – morda pa mu bo vse vrnila.

In tako smo dobili popoln scenarij za politično muljenje, denar je tam, stranka ga ne more uporabiti, a ga še vedno prejema. Dodik ostaja predsednik, čeprav ne bi smel. Schmidt igra kazen, čeprav ni ničesar resnično sankcioniral.

Če ima visoki predstavnik še kanček politične integritete, se mora javno obrniti in povedati tisto, kar vsi že vedo: SNSD se še naprej financira iz proračuna. Milorad Dodik, kot obsojenec, ne more voditi te stranke.

Če tega ne pove, če tega ne potrdi, potem je edina logična predpostavka, da se za kulisami vodi dogovor med njim in Dodikom, z blagoslovom mednarodnih akterjev, ki jim BiH ni več pravna država, ampak geopolitični eksperiment.

Kajti kako drugače razložiti, da je Schmidt vzel denar iz Dodikovih rok – in mu pustil strankarski prestol nedotaknjen?

Če Schmidt misli resno, potem mora storiti tudi naslednji korak. Ne more se pretvarjati, da obstaja sankcija, če njene posledice ne obstajajo.

Kajti Schmidtova verodostojnost, tako kot denar SNSD-ja, je trenutno na posebnem računu. Zamrznjena, a ne pozabljena.

Vprašanje je le, kdo jo bo prvi dvignil – Schmidt, Dodik ali zgodovina.