Primer Dobrovoljačka: Pričevalec obrambe Mladića, Karadžića in Galića je priznal, da so prejemali ukaze iz Beograda

(Patria) - Pričevalec Sodišča BiH v nadaljevanju sojenja v primeru Ejup Ganić in drugi (Dobrovoljačka) je bil Ratomir Maksimović (82), nekdanji priča obrambe vojnih zločincev Ratka Mladića, Radovana Karadžića in Stanislava Galića pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo.

Maksimović je pričal preko video povezave iz Višjega sodišča v Beogradu. Obrambe so predhodno v pisni obliki ugovarjale temu načinu zaslišanja prič brez obrazložitve in izjave obramb, sodnik Darko Samardžić pa je ob odgovoru na to zahtevo obrambe, ne da bi dovolil podrobnejšo obravnavo, dejal, da je ta neutemeljena in da je celo zaželeno, da priče pričajo preko videopovezave, še posebej, ko so priče izven BiH, kot v tem primeru. To je nova praksa Sodišča BiH, saj je do sedaj tožilstvo moralo obrazlagati svoje zahteve za zaslišanje prič preko videopovezave.

Na vprašanja tožilca Mladena Vukojičića je priča potrdil, da je konec aprila 1992. leta prišel iz Beograda na Pale, da bi odpeljal ženo in sina, ki sta nato odšla v Beograd. Očitno je priča kasneje ponovno prišla v Bosno in Hercegovino, čeprav sta sin in žena ostala v Beogradu, razloge za vrnitev pa je pojasnil v nadaljevanju zaslišanja.

„Izkoristil sem, da me je JLA prepeljala na Pale, nato v Lukavico, potem pa sem prišel h Kukanjcu v Drugo armadno oblast“, je dejal priča.

V poveljstvu Druge vojaške oblasti je bil tudi v začetku maja in potrdil, da mu je bilo znano, da je 2. maja gorela stavba Pošte in da so bile prekinjene telefonske komunikacije.

Med zaslišanjem je potrdil, da mu je znano, da je bil Alija Izetbegović v Lukavici, in da ga je 3. maja videl v Drugi vojaški oblasti na Bistriku.

„Tam sta bila pokojni Alija Izetbegović, Bakir Alispahić in Zlatko Lagumdžija“, je dejal Maksimović, na dodatno vprašanje pa je povedal, da Alispahića ni poznal, ampak mu je nekdo rekel, da je to Bakir, medtem ko je Lagumdžijo prepoznal in mu je ta dejal, da je „vse šlo v maloro“.

Priča je dejal, da streljanja ni bilo v trenutku, ko naj bi Izetbegović prišel, in da se je pripravljal izhod kolone, ki jo je haaško tožilstvo prej označilo za legitimni vojaški cilj.

Maksimović je potrdil, da so iz poveljstva Druge vojaške oblasti izstopili z orožjem in v uniformah, vendar da „orožje ne sme biti v položaju, da lahko strelja“.

Potrdil je, da so njega in še eno žensko vzeli za zamenjavo, in da je do 9. maja bival v hotelu Evropa „in da se ne more pritoževati nad pogoji“.

Na vprašanje odvetnice Lejle Čović je priča potrdil, da je v Sarajevo prišel po ukazu iz Beograda, ter da je skozi Sarajevo šel s polkovnikom Milanom Šuputom in da sta imela orožje.

Priča je nadalje potrdil, da je bil general Mekenzi garancija, da se bo kolona JLA „varna izvlekla“ in da so pogajali Mekenzi, general Milutin Kukanjac in Ejup Ganić.

Na vprašanje odvetnice Jesenke Rešidović je priča potrdil, da je bil v poveljstvu Sarajevsko-romanijskega korpusa večkrat med letoma 1992 in 1996. Potrdil je tudi, da je vedel, da so se 2. maja bojevali na Skenderiji.

Priča je na vprašanje odvetnika Senada Pizovića potrdil, da je bilo izpostavljeno poveljniško mesto na Palah in da se ta vzpostavljajo v vojnem stanju.

„To je po zakonu vodenja vojne“, je dejal priča.

Na vprašanje Mirne Avdibegović, odvetnice Bakira Alispahića, je priča dejal, da ne ve, kakšno dolžnost je opravljal Alispahić in da ni bil blizu te osebe, da so mu samo rekli, da je to Bakir, on pa ne ve, kdo je ta oseba.

Avdibegovićeva je pričo vprašala, ali mu je znano, da je bila BiH neodvisna država in da je bil 1. marca 1992. leta izveden referendum, kar je vprašal tudi sodnik Darko Samardžić, priča pa je, čeprav je večkrat izognil odgovoru, vendarle dejal, da mu je znano.

Na vprašanje, ali mu je znano, da je Skupščina bosanskih Srbov predhodno sprejela Strateške cilje, je ta priča, čeprav je bil takrat doktorant na Inštitutu za zgodovino v Beogradu, trdil, da mu to ni znano.

„Ali vam je znano, da v tistem trenutku, od 28. aprila 1992. leta JLA več ne obstaja?“, je vprašala Avdibegovićeva.

„Da“, je odgovoril priča, ki je na dodatno vprašanje pojasnil, da je dalje obstajala Vojska Jugoslavije in da mu je bil nadrejeni „Beograd“, ter da je poveljstvo Druge vojaške oblasti prejemalo ukaze iz Beograda.

V tistem trenutku je Vojska Jugoslavije bila tuja sila na ozemlju neodvisne BiH, je ugotovila Avdibegovićeva.

Priča je, čeprav je sprva zanikal, po opominu na svoje pričanje pred MKSJ potrdil, da je oboroževal srbske prostovoljce, ker ni bilo dovolj orožja, pojasnivši, da je uporabljal svoje zveze z mornarico, da je pridobil orožje.

Sodnik Darko Samardžić je pričo vprašal, ali je normalno, da se nosi orožje, če gre za umik.

„Ni tu dogovora. Vsak nosi svoje orožje s seboj“, je dejal priča, medtem ko je sodnik dodal, da je JLA prenehala obstajati.

Naslednja glavna obravnava je razpisana za 3. september 2025. leta.