Selektivna (ne)pravda v Republiki srbski: Zakoni za ljudstvo, privilegiji za oblast

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Izjava Nenada Stevandića, predsednika Narodne skupščine RS in begunca pred bh. pravosodjem, odpira vrsto ključnih vprašanj o doslednosti in zakonitosti odločitev oblasti v Republiki srbski.

Na delu je ‘samopostrežni bife’, s katerega jemljejo le privilegirani. Natančneje, politično vodstvo RS, kateremu ne ustreza, da bi državno pravosodje (SIPA) aretiralo prebivalce entitete RS, in to po nalogu tožilstva BiH, medtem ko mora biti vrh manjše bh. entitete zaščiten!

Stevandić s ene strani trdi, da zakoni NSRS prepovedujejo delovanje državnih pravosodnih organov na ozemlju RS, po drugi strani pa priznava, da je mogoče sodelovati s SIPA-o, ko gre za resna kazniva dejanja, kot so umori, pranje denarja in trgovina z mamili. Takšen odnos kaže na selektivno uporabo zakonov, s čimer se dodatno ruši pravna varnost, predvsem v Republiki srbski, pa tudi na območju celotne BiH.

Stevandić tukaj naredi bistveno protislovje – če so zakoni NSRS jasni in kategorični pri prepovedi delovanja SIPA-e in drugih državnih institucij na ozemlju RS, potem bi vsako sodelovanje s temi institucijami bilo nezakonito po teh istih zakonih. Vendar pa se, ko obstaja interes za boj proti kriminalu, sodelovanje s SIPA-o upravičuje in prikazuje kot nujno. Ta pristop kaže, da zakoni, ki jih je sprejela NSRS, niso univerzalni, temveč se uporabljajo glede na politične potrebe in interese oblasti v RS.

Vprašanje je, koliko državljani Republike srbske razumejo bistvo zgodbe in da so oni največje žrtve secesionistične politike Dodika in ekipe.

Stevandićeva izjava implicira, da se odločitve pravosodnih institucij na ravni BiH obravnavajo kot politična orodja proti oblasti RS. Vendar hkrati poudarja, da kriminalci ne bodo zaščiteni, kar lahko nakazuje, da bo sodelovanje z državnimi institucijami potekalo le, ko bo to ustrezalo oblasti v RS!.

Na to kot prvo ne bi smele pristati državne institucije, saj takšen selektiven pristop kaže na dvojne standarde pri razlagi zakonov in pravosodnih odločitev.

Če oblast RS resnično želi boj proti kriminalu, potem bi moralo biti sodelovanje z državnimi institucijami, kot so SIPA, sodišče in tožilstvo BiH, neoporečno in dosledno. Vse naštete institucije morajo delovati v RS ne glede na to, kaj o tem pravi Stevandić ali drugi.

Stevandićeva izjava poskuša krivdo za politično krizo v BiH preusmeriti na zlorabo državnih institucij, medtem ko prav oblasti RS sprejemajo odločitve, ki spodkopavajo ustavni in pravni red države. Opozarjanje na pristojnosti SIPA-e in Sodišča BiH v RS ni le politična poteza, temveč ima tudi dolgoročne posledice na vladavino prava.

Če MUP RS res sodeluje z mednarodnimi institucijami, ko gre za kriminal, kot navaja Stevandić, potem ni pravne podlage za zavrnitev sodelovanja z domačimi institucijami, ki imajo zakonsko utemeljeno pristojnost na celotnem ozemlju BiH.

Stevandićeva izjava kaže na poskus uravnoteženja med oporekanjem državnim institucijam in priznanjem njihove nujnosti v boju proti kriminalu. Vendar s tem dodatno potrjuje, da so zakoni, ki jih je sprejela NSRS, politični instrument, ne pa pravno dosleden okvir.

Navsezadnje takšne izjave potrjujejo, da oblast RS uporablja politično krizo kot izgovor za pravno destabilizacijo, medtem ko hkrati prepoznava, da so ji državne institucije vendarle potrebne v določenih situacijah. Tukaj gre za strateško rušenje pravnega reda, kar dolgoročno lahko prinese le škodo vsem, vključno z državljani Republike srbske.