Zdaj je vse jasno: Davčna uprava pod pritiskom, vodilni uslužbenci so morali podpreti vodstvo!

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Pismo namestnika direktorja in vodij organizacijskih enot Davčne uprave FBiH, naslovljeno na premierja Federacije BiH in ministra za finance, na prvi pogled deluje kot interni akt enotnosti in institucionalne stabilnosti. Vodilni uslužbenci v tem dokumentu brezpogojno podpirajo vodstvo, branijo njegovo ravnanje, odločitve in „dosledno uporabo predpisov“ pred, kot navajajo, „neosnovanimi napadi“.

Vendar pa tisto, česar javnosti ne povedo, in do česar je Patria prišla s svojim raziskovanjem, je, da so vodje izpostav pred tem prejeli elektronsko sporočilo, v katerem jih je bilo izrecno pozvano, naj se izjasnijo, ali podpirajo vodstvo. Šele po tej zahtevi je nastalo pismo podpore, podpisano v imenu celotne strukture vodilnih uslužbencev.

Takšno dejstvo resno spreminja kontekst. Če se od vodilnih uslužbencev javne institucije zahteva, da se „izjasnijo“ o podpori nadrejenim, se postavlja vprašanje svobode te izjasnitve. V instituciji, kjer se del delavcev že pritožuje nad premestitvami, pritiski in disciplino kot mehanizmom nadzora, vsaka zahteva, da se podrejeni javno postavijo na stran vodstva, dobi povsem drugačen značaj.
To preneha biti politično nevtralna institucionalna komunikacija in postane preizkus lojalnosti.

Pismo prihaja v času, ko v Davčni upravi vre nezadovoljstvo, sindikat napoveduje opozorilno stavko, delavci opozarjajo na množične premestitve brez soglasja, pomanjkanje 500 delavcev, pritiske in disciplino, ki presega normalne okvire, ter nespoštovanje sporazuma o plačah.

V takšnem okolju lahko pismo vodilnih uslužbencev, še posebej tisto, ki je bilo predhodno „pripravljeno“ z zahtevo po izjasnitvi podpisnikov, deluje kot poskus vodstva, da ustvari privid stabilnosti in legitimnosti, namesto da bi se ukvarjalo s srčiko problema.

Ko se pred javnostjo predstavi pismo, v katerem vodilni uslužbenci hvalijo vodstvo, medtem ko se sindikat bori za osnovne delavske pravice in sistemske napake, se ustvari slika o dveh Davčnih upravah: tisti, ki jo vodijo „lojalni“ vodilni uslužbenci, in tisti, v kateri delavci trpijo posledice dolgoletne neprevidnosti, pomanjkanja kadra in slabe organizacije.

V takšnem okolju ključno sporočilo vodilnih uslužbencev „spodbujamo vodstvo, da nadaljuje kljub napadom“ ne zveni več kot institucionalna podpora, temveč kot del vzdušja, v katerem se lojalnost ceni bolj kot strokovnost, poslušnost pa bolj kot odgovornost.

V instituciji, kjer so delavci pred stavko, kjer se umikajo spornih premestitev in poteka boj za osnovne delovne pogoje, bi se pričakovalo, da se prav vodstvo izjasni o tem, kako bo izboljšalo stanje. Ne pa, da se od podrejenih zahteva, da ga hvalijo.

V trenutku, ko institucija vstopa v stavko, iskanje formalne podpore od podrejenih ne daje vtisa moči vodstva, temveč vtis negotovosti.