Sabina Ćudić – junakinja hinavščine in zaščitni obraz političke praznine!

Piše: Rasim Belko

Sabina Ćudić rada obtožuje. Rada pridiga, razlaga moralne višine in izdaja politična spričevala ustreznosti. Vendar, ko se obtožbe obrnejo proti njej – ko se prst usmeri na njen račun, takrat se ne brani s argumenti ali dejstvi. Ne, takrat se skrije pod krilo imunitete, kot izslužena poslanka, ki se spomni zakona le, ko potrebuje pravno zavetje pred lastno neodgovornostjo.

In tako je bilo v primeru performansa, ki ga je nekoč med pandemijo izvajala, ko je Parlament FBiH zasedal po hotelih, nato pa se je, ko jo je doletela tožba za kleveto, namesto z argumenti lastnih besed poskušala rešiti s sistemom, torej z imuniteto poslanke.

Tako pač je, ko so principi le rekviziti za predvolilne parole, ne pa smerokaz za politično delovanje.

Naša stranka, s Sabino Ćudić kot njenim najbolj izpostavljenim ali enim od simbolov, že vrsto let forsira narativ o boju za človekove pravice, svoboščine, evropske vrednote. Vse zveni kot pravljica liberalne čistosti — dokler ne pogledate resničnosti.

Ker je resničnost preprosta, in nasprotna Našistom.

Ko je žena ministra Staše Košarca pričala o družinskem nasilju, Sabina Ćudić ni podprla njegove odstavitve. To so ti “principi” – ki vedno veljajo za druge. V resničnosti, Našisti pišejo zakone in moralna pravila za nasprotnike, a jih izbrišejo, takoj ko jim to ni všeč v koalicijski pogodbi.

Kajti, ko so bili na primer opozicija v Kantonu Sarajevo ali na ravni Federacije, so vse kritizirali, ko pa so postali oblast, so spremenili poslovnike, da ne bi poslušali opozicije.

Kaj pa reči o “principih”, ki jih je Naša stranka predstavila kot pogoj za vstop v Svet ministrov BiH? Napisani so s skoraj slovesnim tonom, predstavljeni kot politični sveti gral. Obljube o deblokadi institucij, napredku proti EU, reformi volilnega procesa in boju za transparentnost... so bile – gledano retroaktivno – le papirnat paravan za vstop v oblast. Danes se jih ne spomni več niti Sabina.

Kajti, medtem ko so bili volivci hipnotizirani z idejami “evropske Bosne in Hercegovine”, je njihova “liberalna” ljubljenka in principi, ki jih je razglasila, bili maska, za katero se je skrival dogovor z Miloradom Dodikom in SNSD-jem za Svet ministrov. Da, s tistim istim Dodikom, za katerega je Sabina trdila, da ne bo imel vpliva, da ne bo profitiral, kasneje pa tudi, da “ni realno”, da njegov boter dobi na stotine milijonov mark. A danes – Dodikov boter bo gradil stavbo UIO za 100 milijonov KM, Sabina Ćudić pa nad tem le dvigne ramena.

In ne samo, da molči – ampak z nerazumljivim cinizmom poskuša obtoževati opozicijo iz Sarajeva za sodelovanje z Dodikom. Opozicijo! Čeprav je Dodik oblast prav zaradi njenih podpisov, njenih dogovorov, njenega Glavnega odbora. A lahko bi bilo drugače. In medtem ko je Ćudić na šaljiv način zasmehoval možnost, da se denar vliva botrom, se zdaj javnost smeji Sabini, njeni neznosni lahkotnosti manipulacije in cinizmu z vonjem po izdaji.

Je ta liberalizem, ki so nam ga propagirali Našisti in Ćudić, le etiketa, vsebina pa – gola želja po moči?

Sabina Ćudić je danes najresnejša kandidatka za predsednico Naše stranke. Vsaj ker nihče resen še ni izrazil želje, da bi vodil to stranko. In to je logična izbira – kajti v stranki, ki je vse izdala zaradi funkcij, je lahko vodja le tisti, ki je to izdajo najbolje izvedel. In morda je prav to dobra novica. Kajti če lahko kdo pripelje to politično šarado do končne implozije – je to ženska, ki je iz boja za pravice naredila fasado, iz parlamenta pa – sobo za odmev lastne taščine.

Naša stranka danes ni liberalna. Ni niti progresivna. To je stranka politične dvoličnosti, oranžna različica vsega tistega, proti čemur se je nekoč navidezno govorila. A Sabina Ćudić je njeno zaščitno lice: cinična, zaščitena in brez kančka nelagodja, ko potepta ideale, ki jih je sama razglasila.

Državljani Sarajeva, pa tudi celotne Bosne in Hercegovine, so morda pozabili konkretne obljube, ki so jim jih nekoč dajali predstavniki Naše stranke. Morda se ne spomnijo več vseh parolov o pravičnosti, odgovornosti in novi politični kulturi. A eno je ostalo živo – občutek prevare. In to ne naiven občutek razočaranja, temveč grenak okus izdaje.

V tem smislu, možno predsedovanje Sabine Ćudić Naši stranki ne bi označilo le konca enega političnega poskusa – temveč končni akt ene najglobljih političnih prevar, ki so jih državljani teh prostorov doživeli v postdejtonski dobi. Naša stranka je obljubljala spremembo, a dostavila prilagajanje sistemu, ki so ga navidezno prišli spreminjat. Namesto odpora korupciji, so danes resno zastopani v sodnih procesih. Namesto principialnosti, smo gledali trgovanje.

Če postane predsednica, Sabina Ćudić ne bo le obraz konca enega političnega projekta – ona je pika na koncu stavka, imenovana Naša stranka, v oranžni barvi razočaranja.