Ruski udarec v srce ukrajinskega gospodarstva

Napisal: Armin Sijamić

Osem mesecev je od začetka ruske agresije na Ukrajino in vojna je vstopila v fazo, ko se strateške kalkulacije za Rusijo z vsako zmago ukrajinske vojske zmanjšujejo. Vidna nervoza Moskve od začetka tega meseca se kaže v novi strategiji – uničevanju elektroenergetskega omrežja Ukrajine in druge infrastrukture, ki je potrebna za delovanje države. Začetek oktobra 2022 se bo v zgodovini Ukrajine zapisal kot čas, ko je ruska agresija dobila drugo dimenzijo. Poleg aneksije štirih ukrajinskih regij (Doneck, Lugansk, Zaporožje in Herson) in grožnje, da bo zasedena ozemlja „branila z vsemi sredstvi“, se je uradna Moskva odločila, da del Ukrajine pod nadzorom mednarodno priznanih oblasti dobesedno vrne v srednji vek.

Masivni udari na strateško infrastrukturo Ukrajine so potekali več dni, Rusija pa je za ta namen uporabljala vojne ladje, strateške bombnike, balistične rakete, dronove in artilerijo. To je bil začetek operacije, ki traja še danes, v kateri niso bili prihranjeni niti mesta, oddaljena stotine kilometrov od fronte, kar je cele regije pustilo brez električne energije in industrijskih zmogljivosti. Na udaru ruske vojske so se znašle termoelektrarne, transformatorske postaje, hidroelektrarne, transformatorji in cevovodi, nato pa še železniška infrastruktura, skladišča goriva, industrijski kompleksi in druge statične tarče, ki jih je težko braniti, še posebej zaradi dejstva, da Rusija razpolaga s hipersoničnimi raketami, proti katerim nimajo obrambe niti veliko razvite države kot Ukrajina.

Omenjene tarče niso ukrajinska propaganda, saj je o tem poročala ruska vojska in ruski mediji. Moskva je sporočila, da bo uničila vse, kar pomaga sovražni vojski in oblasti, grozila pa je tudi napad na stavbe ukrajinske vlade in parlamenta. Masivni napadi na ukrajinsko infrastrukturo sovpadajo z eksplozijo na Kerškem mostu, ki povezuje Krim in Rusijo, ki je do danes ostala nerazrešena. Obstajajo različne teorije o tem, kako je do eksplozije prišlo, Moskva pa za to „teroristično dejanje“ obtožuje Kijev, kot tudi za atentat na Darijo Dugino. Kijev uradno ni potrdil, da stoji za eksplozijo. Nekateri ukrajinski uradniki so na družbenih omrežjih slavili uničenje dela mostu. Nekateri analitiki so nagnjeni k teoriji, da je napad inscenirala Rusija, da bi dobila opravičilo za tisto, kar bo sledilo v naslednjih dneh. Kakorkoli že, ostaja skrivnost, kako so lahko po ruski različici Ukrajinci naložili tovornjak z eksplozivom, ga peljali skozi Rusijo, prestali kontrolo na samem mostu in ga nato detonirali ter uničili del mostu, po katerem se je vozilo premikalo.

Uničevanje države

Masivne ruske napade na ukrajinsko infrastrukturo nekateri analitiki in mediji pripisujejo celovitemu ruskemu načrtu vojskovanja – Gerasimovi doktrini. Gerasimova doktrina, poimenovana po trenutnem načelniku ruskega generalštaba Valeriju Gerasimovu, objavljena leta 2013 pod naslovom „Vrednost znanosti pri predvidevanju“, je pravzaprav zbirka razmišljanj in navodil, kako naj bi vojskovala ruska vojska, pri čemer uporablja tudi „nevojaška“ sredstva, kar je na Zahodu opisano s terminom hibridna vojna. Poenostavljeno povedano, Gerasimov je na osnovah stare sovjetske doktrine razvijal ideje, kako poraziti nasprotnika še preden se vojski srečata na bojišču. To med drugim vključuje informacijsko vojno (propaganda), demotivizacijo nasprotnika (kombinacija lažnih novic in napačnih narativov), ustvarjanje razpok med državljani, oblastjo in zavezniki ter ustvarjanje pogojev, da do uporabe vojske sploh ne pride. Zato so nekateri analitiki masivne udare na ukrajinsko infrastrukturo pripisali prav Gerasimovi doktrini, čeprav takšen pristop pri zlomu odpora ni nov in ni izključno ruski. V konkretnem primeru bi uničevanje ukrajinske infrastrukture moralo odvrniti prebivalstvo in vojsko od obrambe.

Takšen brutalen pristop je bil v svetovni zgodovini uporabljen v različnih obdobjih, od obleganja utrjenih mest do danes. Očitni cilj uničevanja ukrajinske elektroenergetske infrastrukture je oteževanje življenja civilistom, saj tamkajšnje prebivalstvo uporablja daljinsko ogrevanje, topla voda se prav tako dobavlja državljanom, želijo prekiniti komunikacijo z oblastmi in med državljani ter na koncu zaustaviti industrijske in vojaške zmogljivosti v globini ukrajinskega ozemlja. Predsednik Volodimir Zelenski je izjavil, da je bil v enem valu napadov uničenih okoli 30 odstotkov elektrarn v državi in da je to otežilo delo industrije. Oblast je pozvala državljane k varčevanju z električno energijo, 11. oktobra pa je sporočila, da preneha izvoz v Evropsko unijo, čeprav je bilo v začetku julija dogovorjeno, da bo Kijev svoje presežke električne energije dobavil ostalim celinam in tako olajšal odločitev Bruslja o zmanjšanju uvoza energentov iz Rusije.

Država brez energentov in hrane

Takšni ruski potezi, gledano z vidika Moskve, prinašajo večkratno korist. Poleg milijard dolarjev neposredne škode za Kijev (škoda na objektih, prekinitev proizvodnje električne energije, zaustavitev industrije in oteževanje življenjskih pogojev za civiliste in vojsko), se podaljšuje odvisnost EU od ruske energije. Zdi se, da je takšen nastop skrbno načrtovan, kar deloma ponazarja serija člankov v ruskih medijih o tem, „kaj Rusija pridobi“ z aneksijo omenjenih štirih ukrajinskih regij. RT je navedel le nekatere podatke, ki mečejo novo luč na ruske namere. Namreč, Rusija se je z aneksijo 4. oktobra povečala za okoli 110 kvadratnih kilometrov (malo več kot površina Hrvaške in Bosne in Hercegovine skupaj), Ukrajina pa se je zmanjšala za okoli 15 odstotkov. Na pripojenem ozemlju živi okoli osem milijonov ljudi z impresivnim industrijskim in kmetijskim potencialom.

V Donbasu se nahaja četrto največje nahajališče premoga v Evropi z ocenjenimi rezervami 10 milijard ton in tam je do 24. februarja delovalo 115 rudnikov, ki so letno proizvedli 70 milijonov ton premoga. Nato je tam osem elektrarn. Okoli 5,6 milijona hektarjev kakovostne obdelovalne zemlje se nahaja v vseh štirih regijah, Lugansk pa ima razvito metalurgijo, strojno industrijo in rudnike. Zaporožje je srce ukrajinske proizvodnje električne energije in tam se nahaja največja jedrska elektrarna v Evropi, hidroelektrarna na reki Dneper in vetrna elektrarna Botievo. Tam so v letih 2019/20 proizvedli četrtino ukrajinske električne energije, oziroma 40 milijard kilovatnih ur.

V tej regiji se nahaja tudi tovarna avtomobilov ZAZ, vsi potenciali Dnepra pa niso izkoriščeni. Nato je v regiji Herson razvita ladjedelništvo, turizem in kmetijstvo (žita, sončnice in zelenjava) z dvema ali celo tremi žetvami na leto. Omenimo še, da se na anektiranih ozemljih nahajajo velika nahajališča nafte in zemeljskega plina. Obstoječa pristanišča so povezana z ruskimi rečnimi tokovi in od tam se blago lahko pošilja proti Afriki in Aziji.

Iz tega skrajšanega seznama tarč in zmogljivosti, ki jih Rusija namerava prisvojiti, je jasno, da so opustili Putinovo „posebno vojaško operacijo“ z namenom „denacifikacije“ in rušenja „narkomanov“ na oblasti v Kijevu, če je to kdaj bil dejanski načrt. Vojna, ki jo Rusija vodi proti Ukrajini, je dobesedno uničevanje potenciala te države, da preživi in da kot taka ima lastne vire, zadostne za razvoj.

Odstranjevanje in uničevanje elektroenergetskih zmogljivosti, še posebej v času, ko cene energentov rastejo, ni nič drugega kot metanje države na kolena. Namen, da se Ukrajini odvzame tudi rodovitna zemlja, nakazuje, da bi v prihodnjem času tudi v preostalem delu države tarča lahko bili pridelki in rodovitna polja, kar bi povzročilo verižno reakcijo zaradi pomanjkanja hrane v Ukrajini in v nekaterih afriških in azijskih državah. To bi lahko bila karta, na katero bo Moskva v prihodnosti igrala. V tem primeru bi poleg ukrajinskih beguncev na evropske meje lahko prišli novi milijoni ljudi iz Azije in Afrike.