Rusija o Srbiji in Kosovu: Dovolite, da vam pomagamo!

Napisal: Armin Sijamić

---

Danes je dvanajsti dan od, ko so se kosovski Srbi odločili postaviti barikade na devet pomembnih prometnic. To je njihov odgovor na vrsto potez oblasti v Prištini. Vendar je to le povod za kulminacijo krize, ki traja od trenutka, ko se je Albin Kurti odločil, da se do Srbije obnaša ostro in brez popuščanj. Možen razvoj krize skrbi Beograd, Prištino, Zahod, pa tudi Rusijo zaradi globljih razlogov kot le sam protest na severu Kosova.

Agresija Rusije na Ukrajino je jasno pokazala meje vpliva Moskve na ostalem delu celine. Če izvzamemo interese evropskih držav, ki koketirajo z Rusijo z namenom ohranitve določenih ugodnosti, predvsem paftne nafte in plina, se je vpliv Moskve zožil na Minsk in Beograd, ki poskuša še vedno sedeti na dveh stolih. Drugi proruski igralci niso zmožni vsiliti svoje volje v državah, kjer delujejo, zato jim še vedno pripada vloga tistih, ki bi lahko povzročili problem, nikakor pa ne ponudili rešitve.

Tega se zaveda tako Moskva kot uradni Beograd. Bujenje iz pravljice o vsemogočni Rusiji kot veliki sili, ki v Evropi deluje kot Združene države Amerike, se je zgodilo junija letos, ko Sergeyu Lavrovu ni bilo dovoljeno preleteti vrsto držav z letalom in obiskati Beograda. To je nezaslišan dogodek, da se ministru za zunanje zadeve zavrne dovoljenje za prelet, in to od vrsto držav, ki so geopolitični palčki v primerjavi z Rusijo. Nekaj dni pred tem je Aleksandar Vučić izjavil, da bi prihod Lavrova v Srbijo lahko povzročil, da nemški kancler Olaf Scholz ne bi prišel v Beograd. Neprihod Lavrova v Srbijo je takrat Vučiću pomagal nadaljevati svojo igro dobrih odnosov z Rusijo in z Zahodom. Vendar je bilo to začasno.

Odobritev in pomoč

Znano je, da odnosi med Vučićem in Moskvo niso ravno najboljši. To medsebojno toleriranje se najbolje vidi na proruski medijih v Srbiji, pa tudi pri delovanju vrsto organizacij in posameznikov, povezanih z Moskvo. Vsi trdijo, da Vučić ne želijo močnejšega vpletanja Rusije v srbske razmere, vendar do dokončnega razhoda ne pride zaradi dejstva, da srbski predsednik Moskvi prepušča prostor, da »ne povabljen« pridejo v regijo preko Beograda.

To se najbolje vidi pri sestavljanju vlad v Srbiji po mnoúnih volitvah, na katerih je zmagala Vučićeva Srpska napredna stranka. Vsakič, čeprav SNS-u za večino v parlamentu to ni potrebno, v koalicijo vstopi Ivica Dačić in njegova Socialistična partija Srbije. O zahtevi Moskve, da v vlado Srbije vstopi tudi SPS, so v preteklih letih tjašnji mediji izpisali goro strani besedila. In tudi tokrat je Dačić iz istega razloga všel v vlado, saj je Vučić pravilno ocenil, da bi bil SPS v opoziciji, skupaj s proruske sile v državi, preveč nevaren nasprotnik.

Odlagačanje oblikovanja oblasti v Srbiji, medtem ko Zahod pritišča Vučića, da se odmakne od Rusije, ni ušlo Albinu Kurtiju. Dejstvo, da Vučić ne more dobaviti Zahodu tistega, kar se od njega zahteva, je bila idealna priložnost za Zahodu nepriljubljenega Kurtija, da Kosovo predstavi kot rešitev, Srbijo pa kot problem. V vrsti intervjujev, ki jih je dal medijem v b/c/h/s jezikih, čeprav tega prej ni prakticiral, je Kurti sporočil, da je Priština trdno na strani Zahoda in Ukrajine, da je Vučić avtokrat, ki posnema Vladimirja Putina v želji po ukinitvi demokracije, da je Kosovo svobodna država, v kateri potekajo svobodne volitve, medtem ko v Srbiji opozicija nima šanse premagati avtokrata na oblasti itd.

Vučić na poteze razjarjenega Kurtija ni znal odgovoriti drugače kot z nasiljem. Kot razlog za novo blokado delov Kosova je bil naveden spor glede registrskih tablic, da bi na koncu naštevali vse grehe Albina Kurtija in Prištine, zaključeno z neustanovitev skupnosti srbskih občin, ki je bila prej načelno dogovorjena, vendar ni bila precizirana.

Srbski analitiki in mediji, blizu oblasti, so v posameznih trenutkih zveneli, kot da bi občalili, da v Prištini ni Ramusha Haradinaja in Hashima Thacija, ki so jih isti obtožvali najhujših vojnih zločinov. Vučić je ukazal Srbom, naj se umaknejo iz organov Kosova, Kurti pa je zapolnil prosta mesta tam, kjer je lahko. Čelo razpisal je izredne lokalne volitve, da zapolni praznine v lokalnih organih odločanja. Tako je Vučića pripeljal v situacijo, da izvede grožnj, ki so jih leta prihajale iz Beograda, torej da na Kosovo pošlje vojsko in policijo, kar bi dejansko bil vojna Srbije proti Prištini in silam KFOR-a. Srbiji je zato na voljo ostala le »spontana« vstaja ljudstva, ki »ne more prenesti Kurtijevega terorja.«

Veliki in mali prijatelji

S postavljenih barikad so prihajala različna poročila, celo tista, da so nekateri protestniki oboro௮ni, kar je mnoge spominjalo na Knin 1991. Premik takšnih oseb z barikad je varnostni in politični izziv za oblast v Prištini in KFOR, saj bi prelivanja krvi lahko uvod v širše spopade Srbov in Albancev na Kosovu in v Srbiji, morda celo v Črni Gori.

Prihod na mejo Srbije in Kosova nekaj sto ljudi, med katerimi je tudi Damjan Knežević, ki ga obtožujejo povezav z ruskim Wagnerjem, je dodatno podpihovalo strasti.

Tega »junaka« srbskih medijev se spominjamo po t.i. »ljudskih patruljah«, s katerimi se je pojavljal na ulicah in nelegalnim migrantom sporočal, da se bo z njimi obračunalo, če se ne bodo obnašali v skladu z zakoni Srbije, ki so jih že prekršili s tem, da so v Srbijo prišli nelegalno. Kneževića se spominjamo tudi kot vodjo različnih protestov proti Vučiću, vendar njegovi številni »sotaborci« iz teh mnoúnih predstav mesece trdijo, da je bil tam zato, da bi otupel in sabotiral proteste.

Kosovski minister za policijo Xhelal Sveča njegovo prisotnost na meji s Kosovom vidi kot del »srbsko-ruske hibridne vojne proti Republiki Kosovo«, ki je bil poslan v trenutkih, »ko Putin izgublja vojno« z namenom preusmeritve pozornosti z Ukrajine. Čigav igralec je Knežević, če je čigar, za celotno kosovsko krizo manj pomembno. Sveča je sporočil, da je kosovska policija pripravljena delovati in vzpostaviti red in mir.

Glede dogajanja na Kosovu se je oglasila uradna Moskva. V različnih sporočilih je bilo rečeno, da stojijo ob Srbih s Kosova in da je najpomembneje, da se uresniči njihov interes, ne da bi natančno opredelili, kaj bi to bilo. Nato je tiskovna predstavnica ruskega Ministrstva za zunanje zadeve Maria Zaharova sporočila, da je ruski veleposlanik v Beogradu Aleksandr Bocan-Harčenko »prejel navodila, da sprejme konkretne korake podpore« za stabilizacijo razmer na Kosovu. Moskva je tudi sporočila, da Beograd pomoči Rusije ni iskal. Sporočilo iz Moskve, da so pripravljeni pomagati, je zagotovo bilo prijetna novica za proruske sile v Srbiji, vendar je Vučiću jasno, da mu je ta »ponudba« iz Rusije prinesla več škode kot koristi. Kako bi Rusija pomagala Srbiji, če niti ruski minister za zunanje zadeve ni dobrodošel v regiji in če so vse države v regiji Rusiji uvedle sankcije?

Pogajanja Rusije o Kosovu z Zahodom v imenu Srbije, zagotovo ne bi prinesla nič dobrega Beogradu v časih, ko Putin poskuša Ukrajini odvzeti del ozemlja.

Na »prijateljske« ponudbe iz Moskve se Vučić javno ni odzval, prav tako ne na predlog Francije in Nemčije o rešitvi kosovskega vozla. In tu za Vučića nastane problem. V preteklih krizah na Kosovu so se v Beogradu in Prištini pojavljali pomembni diplomati z Zahoda, ki so ponujali različna popuščanja in kompromise. Tokrat ni tako, vsaj ne do zdaj.

Odgovor Zahoda je razporeditev KFOR-a z jasnimi pooblastili, da prepreči kakršne koli večje nerede. Tako je žoga prenesena na Vučića in Kurtija, da dosežeta dogovor in rešita nastalo krizo. Tako kot sta oba postavila stvari in kako se kriza odvija, pomeni, da bo eden ali oba poražena, kakšno škodo pa bosta utrpela srbski in albanski narod, pa bo treba še videti. Če sodeč po besedah, ki sta si jih izmenjala v zadnjih nekaj tednih, bo ogromen podvig pripeljati ju v situacijo, da se bosta pogajala. O možnosti dogovora njiju brez posrednikov ni treba niti govoriti.