Konakovićeve besede pred tremi leti, Dodikova dejanja danes: Kako avtoritarni voditelji oblikujejo usodo BiH?

Piše: A. Čorbo-Zećo

V sodobni geopolitični matrici je jasno, da svetovni avtoritarni voditelji gradijo režime na strahu, sovraštvu in kriminalizaciji "drugega".

Benjamin Netanyahu, Viktor Orban in Vladimir Putin ne skrivata, da svoje politike temeljita na islamofobiji in nacionalizmu, kar dodatno polarizira družbe in krepi avtoritarne tendence. Ko so Združene države Amerike vložile veto na zahtevo po nujni in brezpogojni prekinitvi vojne v Gazi, je postalo popolnoma jasno, da se takšni tokovi ne odvijajo izolirano, ampak segajo do samega Balkana.

Milorad Dodik je to izkoristil v svojem zadnjem nastopu v ZDA, kjer je politična nesoglasja v BiH predstavil kot spopad islama in krščanstva. Niz laži je izrekel v intervjuju, da bi se milozvočno dodvoril svetovnim močnikom. In v tej igri, na žalost, dobro stoji.

Domači politični akterji, predvsem voditelji Trojke, niso nedolžni v tem procesu. Elmedin Konaković, minister za zunanje zadeve BiH, je pred tremi leti opozarjal na „radikalizacijo Bošnjakov“, s čimer je impliciral, da bošnjaške politične zahteve ogrožajo stabilnost. Takrat je govoril tisto, kar je HDZ želel slišati! Njegove besede takrat niso le napovedale, ampak tudi legitimirale diskurz, ki danes Dodiku omogoča, da odprto uporablja islamofobijo za politično pridobitev. Konaković se zdaj nespretno brani, nespretno blaži ogromno škodo, povzročeno BiH.

Na globalni ravni Netanyahu uporablja islamofobni diskurz za opravičevanje politike apartheida. Orban zavrača multikulturalizem in migracije iz muslimanskih držav kot grožnjo „krščanski Evropi“. Vučić na Balkanu demonizira Bošnjake, prikazuje jih kot destabilizirajoč dejavnik.

V regiji politiki, kot so Milorad Dodik, Dragan Čović, Andrej Plenković in Zoran Milanović, igrajo vlogo izvajalcev te ideološke matrice. Dodik zanika genocid v Srebrenici in spodbuja separatistične težnje Republike srbske, pri čemer uporablja islamofobno retoriko. Čović uporablja narativ „krščanskih vrednot“ za opravičevanje segregacije in marginalizacije Bošnjakov, medtem ko Plenković in Milanović, čeprav deklarativno evroatlantsko usmerjena, pogosto obidejo kritiko islamofobnih in nacionalističnih pritiskov svojih regionalnih zaveznikov.

Ta koordinacija ni izolirana od globalnih tokov. Liberalna Evropa s svojim občasnim neukrepanjem in kompromisi omogoča avtoritarnim voditeljem, kot sta Orban in Putin, da utrdita oblast skozi ideologijo sovraštva. Močni zahodni akterji pogosto zapirajo oči pred zlorabami v imenu „stabilnosti“ in „boja proti terorizmu“, takšna politika pa neposredno ogroža suverenost in integriteto Bosne in Hercegovine.

Znotraj Bosne in Hercegovine je nujno potrebno konsolidirati sile in jasno zavrniti prešutno toleranco do poskusov transformacije države v poligon za avtoritarne interese.

Bosna in Hercegovina je danes pred izbiro: ali dovoliti, da jo povozijo geopolitične igre sovraštva in islamofobije, ali se končno združiti okoli vrednot svobode, enakosti in mednarodnega prava. Odgovor na to vprašanje bo oblikoval njeno prihodnost.