Režimski mediji se v pomanjkanju dobrih potezov oblasti ukvarjajo z opozicijo - V strahu za lastne proračune!

Napisal: Rasim Belko

Režimski mediji, prepuščeni brez enega samega resnega poteza oblasti, ki bi ga lahko prodali kot uspeh, so se vrnili svojemu osnovnemu poklicu, obsesivnemu ukvarjanju z opozicijo. Ne iz skrbi za državo, družbo ali javni interes, ampak iz surovega strahu za lastne proračune. Ker ko ni rezultatov, ostane le spin. In ko se zatrese kasa, se živčnost spremeni v “analizo”.

To so tisti isti mediji, ki že vrsto let živijo po geslu: “Naj ne bo SDA, četudi bo slabše.” In bilo je slabše. Toliko slabše, da so občasno morali igrati distanciranost, vrniti kakšno kritiko, le da bi ohranili privid profesionalnosti. V bistvu so bili baza, skozi katero je oblast Trojke po vertikali plasirala narativ, kako dobro živimo, čeprav smo revni, kako smo stabilni, čeprav smo dezorientirani, in kako gremo naprej, čeprav tapkamo na mestu ali se vračamo nazaj.

Ko so stranke začele izpostavljati kandidature za člane Predsedstva, se je režimski orkester skoraj filharmonično uglasbil. Dirigent je bil jasen, partitura znana. V upanju, da bo kandidatura Semirja Efendića škodila SDA, so odpirali šampanjce in delili politične opazke z višine zmagovalca. A potem je nekdo zašepetal, da so zajca začeli peči, še preden je bil v gozdu. Po nekaj slavnostnih dneh je sledila panika in nagla sprememba taktike.

Odjednom jih Efendić ne zanima več, ampak jih zanima, ali bo SDA imela kandidata, ali si Bakir Izetbegović lahko ponovno privošči tekmo, ali bo stranka “tvegala”, če kandidira koga drugega. Skrb je postala skoraj ganljiva. Kalkulira se do onemoglosti, kdo bo, kdo ne bo, kaj če ta, kaj če oni, od kod Semir, kje je Denis, komu bo glasove vzel Slaven Kovačević. Politična astrologija, spremenjena v uredniško politiko.

Nihče z zdravo pametjo nima dileme, da če bi SDA kandidirala angela, režimskim medijem to ne bi ustrezalo. Ker brez nadzora Predsedstva ni nadzora državne oblasti, in brez tega, praksa kaže, bo težko drugačna oblast na ravni Federacije BiH. Zato se vse zmanjša na ugibanje in preizkušanje, v obupnem poskusu, da bi se razbita mašina Trojke rešila vsaj še ta volilni cikel.

Da je absurdnost popolna, gre za iste tiste medije, ki so branili Schmidtovo kršenje in suspenziranje Ustave Federacije BiH, razglašajoč ga za politično nujnost. Tistega trenutka, ko je postal Ustav ovira, visoki predstavnik pa ustavodajalec, so ti mediji to razložili kot odgovorno odločitev. Ker vse, kar Trojka podpira, zanje samodejno postane pravilno.

Po isti matrici so v prvih dveh letih aktualnega mandata ti isti mediji promovirali Milorada Dodika kot reformatorja naše evropske poti. Dodik je bil takrat dejavnik stabilnosti, neobhoden sogovornik in realnost, s katero se je treba ukvarjati. Danes ga ti isti mediji razglašajo za politično mrtvaca, medtem ko ta “mrtvec” komotno upravlja procese tako na državni kot na entitetni ravni, narekuje tempo in vleče ključne poteze. Toda v vzporednem vesolju Trojkinih medijev je Dodik že zdavnaj politični pokojnik, le da se to nikakor ne zgodi v resničnosti.

Metle za kriminal in korupcijo, s katerimi naj bi Trojkini jezdeci očistili sistem, so se že zdavnaj razsušile. Letači na teh metlah so padli tako nizko, da se nekaterim že resno kažejo zaporniške celice. Namesto obljubljenega obračuna s korupcijo smo dobili afere, improvizacijo, kadrovski kaos in tišino tam, kjer bi morala biti pravica.

Kljub temu medijska drhal, vodena izključno s strahom za lasten interes, še vedno verjame, da ima Trojka gumico za Dodika in bager, ki bo prehodil pot v boljše jutri. Vsakič, ko slišijo lastna črevesja, kako krčijo, panično trznejo in po avtomatizmu jim proradi “neodvisno novinarstvo”, pa ciljajo opozicijo. Opozicija je kriva za slabe odločitve oblasti, za popuščanja, za kaos, za neuspehe. Oblast greši, ampak opozicija je kriva, da oblast greši.

To obstaja samo tukaj. V novinarstvu, kjer resnica in neodvisnost sta odvisni od režimskih jasli. V katerem se profesionalni standardi merijo z višino proračunske vplačila, svoboda pisanja pa z višino mesečne tranše. Dokler bo gebire, bo tudi “analize”.

Ko zmanjka hrane, bodo iskali nekega novega gazdo!