Represija v Novem Pazarju: Plod Vučićeve politike in bošnjaške poslušnosti, Sarajevo ne sme ponavljati napak!

Piše: Rasim Belko

Spopadi v Novem Pazarju, nedavni izbruhi brutalnosti in represije srbske policije nad Bošnjaki Sandžaka, niso prišli od nikoder. Niso niti "incident", kot bi jih rad predstavil režimski propagandni aparat, niti so izključno rezultat lokalnega nezadovoljstva. To je le zadnji simptom globoko gnile politične simbioze — med režimom Aleksandra Vučića in njegovimi sandžaškimi sateliti, ki že desetletja krojijo usodo Bošnjakov v tem delu Srbije.

SDA Sandžaka, SDP Rasima Ljajića in v zadnjem času SPP Usameja Zukorlića niso politične opcije, ki bi delale na emancipaciji Bošnjakov. Bili so in ostajajo podaljšana roka beograjskega režima, ne glede na to, kako se ta režim imenuje — Milošević, Koštunica, Tadić ali danes Vučić. Vse tri opcije, vsaka v svojem času in kontekstu, so izdale politični interes Bošnjakov v zameno za osebne položaje, proračunska sredstva in funkcionalno zvestobo Beogradu.

Usame Zukorlić je, paradoksalno, pred dobrim mesecem dni bival v Sarajevu, kjer se je predstavil kot samooklicani "misijonar sprave med Bošnjaki in Srbi". V tej vlogi je govoril o bratstvu, skupnih projektih, domnevnih zbližanjih. Danes, le nekaj tednov kasneje, gledamo, kako se iz oblasti v Beogradu zlivajo šovinistične in odkrito rasistične izjave na račun Bošnjakov Sandžaka — ljudi, ki so marginalizirani in demonizirani, ob molku tistih, ki so trdili, da prinašajo "mir in razvoj".

Zukorlićeva "sprava" s Srbijo ne pomeni nič, ko Bošnjake pretepajo po ulicah Pazarja. Ljajićeva tišina ni nikakršna diplomatska veščina, temveč sokrivda. In SDA Sandžaka je že precej politični fosil, ki ga Beograd uporablja, ko potrebuje "bošnjaško legitimacijo" za mednarodne forume.

Kje je Sarajevo? In zakaj mora biti previdno?

Medtem ko se razmere v Sandžaku zaostrujejo, mora Sarajevo reagirati — vendar z zavedanjem o kompleksnosti političnega terena. Lahko je pasti v past, reagirati impulzivno in "braniti Bošnjake", vendar lahko z nepremišljeno reakcijo dosežemo nasprotni učinek.

Prvič, to je notranje vprašanje Srbije. In čeprav ima Sarajevo moralno odgovornost do Bošnjakov v Sandžaku, mora prav tako varovati svojo suverenost. Ne moremo na eni strani zahtevati, da Beograd in Zagreb prenehata vplivati na procese v BiH, na drugi strani pa se neposredno vmešavati v politične tokove v Sandžaku. Mehanizmov za delovanje je, vendar jih je treba uporabljati realpolitično, brez čustvenih izbruhov v možgane, kot jih pogosto slišimo iz Sarajeva, ki so večinoma kontraproduktivni.

Kajti vsako dolivanje bencina iz Sarajeva ustreza Vučiću v boju proti notranjemu političnemu kaosu, pa tudi samim sandžaškim Bošnjakom, zato čustva ne smejo biti vodilo sarajevske reakcije.

Drugič, velja se spomniti, da je še včeraj uradna politika Sarajeva navdušeno zagovarjala pristop k Odprtemu Balkanu — regionalni pobudi, za katero stoji prav Vučićev režim. V tej zgodbi se je govorilo o "milijonih Bošnjakov", ki bi bili del tega gospodarskega prostora, brez kakršnega koli razmisleka o tem, kako bodo ti isti ljudje obravnavani v resničnem življenju. Sandžak danes priča, kako naivna, če ne celo nevarna, je bila ta ideja.

V bistvu je bila to maska srbskega sveta, lahkomiselni in samooklicani sarajevski politiki pa so bili ujeti takrat in danes, kako se v ogledalu zamišljajo kot Vučić in bošnjaški svet. Le domišljija je eno, resničnost pa nekaj povsem drugega.

Tretjič, pri vsem tem Sarajevo molči o najpomembnejšem: nihče iz uradnih ali političnih struktur ne poziva k odgovornosti političnih dejavnikov v Sandžaku, ki so neposredni sokrivci te krize. Ljajić in Zukorlić nista nevtralna opazovalca — sta politična proxy sistema Aleksandra Vučića. Njuna vloga je ključna pri ustvarjanju zveste in politično sterilne bošnjaške scene v Sandžaku, ki ni imela moči, da bi artikulirala resnične potrebe ljudstva. Danes gledamo rezultate tega oportunizma.

Bošnjaki Sandžaka ne potrebujejo ne patroniziranja iz Sarajeva ne izsiljevanja iz Beograda. Potrebujejo avtonomne politične predstavnike, ki ne bodo igrali za plačo, položaj ali fotelj. Sandžak se mora posloviti od politike podložništva in se naučiti, da se politična zvestoba režimu nikoli ne izplača — kajti isti režim vas bo prve žrtvoval, ko mu postanete breme. Da bi mu pri tem pomagalo, se mora Sarajevo najprej naučiti lekcije, in to se ne rešuje s sporočili in statusi na družbenih omrežjih.

Sarajevo bi se namesto poceni čezmejnega simbolizma končno moralo začeti obnašati kot politično središče ljudstva, ki mu pripada — vendar z dostojanstvom, doslednostjo in realno strategijo. To vključuje tudi jasna sporočila "našim", ki prodajajo bošnjaške interese za pest oblasti.

V nasprotnem primeru se bo krog politične zlorabe Sandžaka le nadaljeval — z vse bolj brutalnimi posledicami.

A ponavljam, Sarajevo mora najprej opredeliti svojo strategijo za notranje razmere, šele nato, če uspe, igrati regionalno igro. In ta igra zahteva čas, strategijo, odgovornost in pripravljenost. Če tega nima, je za Sarajevo in Bošnjake Sandžaka bolje, da se s te strani ne sliši nič, manjša je škoda!