Reforme brez države: Kako se Reformska agenda spreminja v obljubo

Za NAP piše: Prof. dr. Hazim Bašić

Pred Bosno in Hercegovino danes stoji izziv implementacije dokumenta, ki se ponuja kot dokaz resnosti, odgovornosti in evropske zrelosti. Dokument je bil javnosti, celo večini politikov na državni ravni, nedostopen, dokler ga ni odobrila Evropska komisija.

Reformska agenda, sprejeta v Svetu ministrov in blagoslovljena s strani Bruslja, je predstavljena kot potokaz k moderni, funkcionalni in konkurenčni državi. Tisto, kar se ob vpogledu v ta obsežen dokument s preko 200 stranic spozna, ne obeta, da se bodo začrtani cilji tudi uresničili. Namreč, bistvo dokumenta nakazuje, da so reforme zamišljene tako, da se izvedejo brez krepitve države, ki bi jih morala nositi. To nakazuje, da dokument ni bil napisan z namenom resnične prilagoditve države evropskim integracijam, temveč ohranjanja statusa quo in pridobivanja obljubljenih finančnih sredstev iz Načrta rasti.

Država kot posrednik, ne kot nosilec sprememb

V Reformski agendi se Bosna in Hercegovina ne pojavlja kot politična skupnost z jasnim reformnim avtoritetom, temveč kot administrativni servis, kanal, skozi katerega evropske zahteve, sredstva in roki potujejo do nižjih ravni oblasti. Državne institucije niso opolnomočene, da postavljajo zavezujoče standarde, niti da sankcionirajo neizvajanje reform. Njihova vloga se zmanjša na koordinacijo, poročanje in “usklajevanje”, pojme, ki so v bosanski praksi že zdavnaj postali sinonimi za izogibanje odgovornosti.

Takšen pristop ne ustvarja funkcionalne države, temveč državo brez politične teže, v kateri je vsaka raven oblasti dovolj avtonomna za blokiranje, nobena pa dovolj močna za izvedbo večine predvidenih reform.

Reformska agenda sprejema obstoječo ustavno in politično fragmentacijo ne kot problem, ki ga je treba premostiti, temveč kot neizpodbiten okvir, znotraj katerega se reforme “prilagajajo realnosti”. Realnost, ki se ne spreminja, postane usoda. Ko so reformni procesi oblikovani na tak način, je rezultat dokument, ki ne more spremeniti ničesar bistvenega.

V tem smislu Agenda dejansko institucionalizira politično neodgovornost. Entiteti in kantoni ostajajo ključni akterji, država pa ostaja brez instrumentov upravljanja. Reforme se s tem ne depolitizirajo, temveč se bodo v praksi izvajale selektivno, parcialno in interesno.

Politično-pravna konstelacija: Zakaj bo izvedba zastala

Največja slabost Reformske agende leži v njeni predpostavki, da se lahko globoke strukturne reforme izvedejo v političnem modelu, ki je sistematično zasnovan, da jih prepreči. Bosna in Hercegovina je danes država stalnih blokad, etničnega veta in institucionalne paralize. V kontekstu evropskih integracij vsaka resna reforma zahteva bodisi organizirano in močno državo bodisi radikalen politični konsenz glede evropske poti. Agenda ne ponuja ne enega ne drugega.

Ni mehanizmov prisile, ni jasne hierarhije odločanja, še manj pa bo politične cene za skoraj zagotovo pričakovane ovire. To pomeni, da bo reformni proces odvisen od dobre volje tistih akterjev, ki so tudi do sedaj živeli od slabega sistema. Pričakovati, da se bodo sami odrekli moči v korist funkcionalne države, ni optimizem, temveč politična naivnost.

Evropski pragmatizem in domača cena

Evropska komisija je ta dokument sprejela, ker potrebuje funkcionalen okvir za izvajanje Načrta rasti za Zahodni Balkan. V tem smislu je Agenda administrativno zadovoljiva. Toda cena tega pragmatizma se plača s nadaljevanjem politike, v kateri se stabilnost postavlja pred demokracijo, upravljivost pa pred državljansko enakost.

Posebej skrb vzbuja dejstvo, da se Reformska agenda skoraj v celoti ločuje od vprašanj politične enakosti državljanov in implementacije sodb Evropskega sodišča za človekove pravice. S tem se pošilja jasno sporočilo, da je evropska pot mogoča tudi brez reševanja temeljnega demokratičnega deficita. Na ta način se država dodatno delegitimira.

Reformska agenda je polna tehničnih ukrepov, kazalnikov in rokov, vendar skoraj v celoti izogiba tistemu, kar je bistvo reform – prerazporeditev politične in institucionalne moči. Vladavina prava se zmanjša na učinkovitejše postopke, boj proti korupciji na boljšo koordinacijo, ekonomske reforme pa na fiskalno disciplino. Toda brez politične odgovornosti vse to ostaja simulacija. Država, ki ne more izvesti zakona, sankcionirati nespoštovanja odločitev ali zagotoviti enakih pravic državljanov, ne more izvesti niti reformske agende.

Ali država ali še en dokument

Reformska agenda se bo v prihodnjih mesecih branila s statistikami, poročili in izpolnjenimi “milestonesi”. Toda pravo vprašanje ni, koliko točk je bilo formalno realiziranih, temveč ali je Bosna in Hercegovina po tem institucionalno močnejša ali šibkejša. Če država ostane šibka, fragmentirana in politično nesmiselna, potem bo tudi ta Agenda končala kot mnoge pred njo, kot dokument dobrih namenov in slabega izida.

Končno je čas, da se ugotovi, da ni evropskih reform brez evropske države, brez predhodno opravljenih ustavnih sprememb. Evropska država pa ne nastane iz kompromisa z nefunkcionalnostjo, temveč iz politične odločitve, da se jo premosti. Vse drugo je le še ena sofisticirana različica samoobmane.