PRVI DEL Doktrinarnih ideoloških postavk hrvaškega federalističnega nacionalizma v in do Bosne in Hercegovine!

Piše: Enver Halilović

Fundamentalne teoretično doktrinarne postavke vseh etnonacionalizmov v Bosni in Hercegovini in do nje so: (1) Bosna in Hercegovina je tronacionalna država; (2) narod je etnična kategorija; (3) Bosna in Hercegovina kot tronacionalna država je mogoča le kot neka oblika teritorialne federacije narodov. To so ključne ideološke postavke vseh oblik in vrst etnonacionalizmov v Bosni in Hercegovini. Medsebojno se prepletajo in ideološko-politično zahtevajo.

Etnonacionalizem je politična oblika etnocentrizma. Politični cilj vsakega etnocentrizma je združitev naroda v eno državo, absolutizacija etnopolitičnega cilja. Etnonacionalni politični cilj upravičuje uporabo vseh sredstev za njegov dosežek.

Enocentristi razumejo nacionalne etnokarakteristike kot neko obliko njihovih nespremenljivih naravnih, bioloških lastnosti, vsečasnih, mednarodno izključujočih, nezdružljivih z etnokarakteristikami drugega naroda. Lastnosti naroda so rezultat in izraz lastne etnogeneze, na katero ni bilo niti je kakršnegakoli zgodovinskega vpliva ali čigarkoli zunajnarodnega prispevka. Etnocentrizem je ena temeljnih konzervativnih populističnih in etnoetatističnih ideologij sodobnega časa.

Vse oblike znotrajbosanskih etnonacionalizmov so istega profila z bistvenimi razlikami v vsebinah in intenzivnostih. Njihov končni praktično-politični cilj in izid je izginotje države Bosne in Hercegovine. Pravijo: država Bosna in Hercegovina je tronacionalna država; narodi Bosne in Hercegovine so Bošnjaki, Srbi in Hrvati; državo Bosno in Hercegovino je v tem trenutku treba ustavno-politično urediti na federativnem administrativnem etnoteritorialnem načelu: republika, poddržava, entiteta, prihodnost bo storila svoje, da se te etnoteritorialne enote pripojijo svojim matičnim državam in tako doseže končni cilj vse-narodnega združevanja oziroma združitve. Z anšlusom hrvaške in srbske federalne enote Hrvaški in Srbiji bo del Bosne ostal Bošnjakom.

Tri etnične skupine, tri komunistično-dejtonska ljudstva, Bošnjaki, Hrvati in Srbi, se imenujejo narodi? Zelo neverjetno je, da se navedeni trije, medsebojno vsebinsko popolnoma različni pojmi, etnična skupina, ljudstvo, narod, identificirajo in uporabljajo kot sopomenke. Država Bosna in Hercegovina se imenuje multinacionalna, natančneje rečeno, tronacionalna država. Etnične skupine Bosne in Hercegovine, njena ljudstva, se obravnavajo in imenujejo narodi. Končni strateški cilj vseh etnonacionalnih ideologij v Bosni in Hercegovini je ustvarjanje lastne nacionalne države brez drugih narodov ali z majhnim številom pripadnikov drugega naroda, ki je politično nepomemben in zanemarljiv.

Tri ustavne, konstitutivne skupine enega, skupnega ljudstva (Bošnjakov), Bošnjaki, Bosanski Srbi in Bosanski Hrvati, imajo etnocentrične ideologije različne stopnje razvoja in politične artikulacije, kar je posledica različnih zgodovinskih in aktualno-političnih vplivov. Na najnižji stopnji je, če sploh obstaja, bošnjaški etnocentrizem. Bošnjaki za zdaj nimajo niti v mislih oblikovanega projekta svoje države, ki bi obsegala katerokoli in katerokoli ozemlje brez Bosanskih Srbov in Bosanskih Hrvatov. Za razliko od njih, vsesrbski in hrvaški etnocentristi imajo zgodovinsko trajajočo ideologijo "svojih" ozemelj Bosne, na katerih ni Bošnjakov, pa tudi ne Bosanskih Hrvatov na ozemlju Bosanskih Srbov, in obratno. Aktualna politična situacija v Bosni in Hercegovini je posledica te ideologije.

Aktualna oblast Republike srbske je vstopila v splošen konflikt z Bosno in z demokratičnim mednarodnim svetom, glede projekta etnocentrične srbske ideologije iredentističnega separatizma, izločitve RS kot srbske države iz Bosne in Hercegovine in njene pripojitve Srbiji. Pripojitev Srbiji je drugi korak, manj je javno-politično, deklarativno, izpostavljen, zaradi pričakovanega političnega odpora sveta do tega koraka. Vsesrbski etnocentrizem v Bosni in Hercegovini deluje na zahtevi vrnitve statusa RS v BiH v skladu z Daytonskim ustavom BiH. Ko bo ta cilj dosežen, bo ustvarjena predpostavka neke oblike njene pripojitve Srbiji.

Bosanski Hrvati so v etnocentrizmu na pol poti med Bošnjaki in Bosanskimi Srbi. Formalno ustavno, v tem trenutku, administrativno nimajo svojega entiteta, vendar imajo zelo vplivno partijsko etnopolitično avtonomijo, tako v Federaciji BiH kot na ravni institucij in organov države. V tem trenutku si prizadevajo transformirati partijsko etnostrankarsko avtonomijo v administrativno etnoteritorialno avtonomno federalno enoto. Prvi korak njihovega etnocentrizma v Bosni/Bosni in Hercegovini je ustvarjanje takšnega entiteta, ustvarjanje entiteta, kakršnega so Bosanski Hrvati imeli pod imenom vojne paradržave Herceg Bosna. Zato je že dolgo časa vsehrvaška politična zahteva spremembe volilnega zakona Bosne in Hercegovine za Predsedstvo BiH in Domove narodov na principu t.i. legitimnega predstavljanja, da bi se legitimno lahko oblikoval hrvaški entitet/republika/poddržava v državi BiH.

Njihov politični separatizem, ki se bo začel z etnično ločenimi volilnimi seznami, naj bi privedel do hrvaškega nacionalno-teritorialnega, administrativno-političnega, entiteta/hrvaške republike/poddržave v Bosni in Hercegovini, ki se bo v drugem koraku, po politični in mednarodni afirmaciji, nekako pripojila Republiki Hrvaški.

V tej študiji je predstavljena nerazdelana ideja državljanske ustavne ureditve Bosne in Hercegovine kot alternativni demokratični odgovor na nedemokratične antibosanske projekte srbsko-hrvaškega etnocentrizma v in do Bosne in Hercegovine.

I. S federalizmom do izginotja Bosne

1. Narodi v Jugoslaviji in konstitutivne-ustavne etnične skupnosti, ljudstva, v Bosni in Hercegovini niso isto

Izhodiščna teoretična postavka vseh doktrinarnih in političnih etnocentričnih ideologij v in proti BiH je, da je Bosna in Hercegovina tronacionalna država Bošnjakov, Srbov, Hrvatov. S to postavitvijo hrvaški doktrinarni ideologi trdijo, da je Bosna in Hercegovina poseben primer v primerjavi z drugimi državami, nastalimi ob razpadu Jugoslavije, po dveh načelih. Prvič, po tem, da je domnevno edina država iz bivših republik Jugoslavije etnično ne-enonacionalna država. Drugič, po tem, da je glede politične ureditve edina federacija. Vse druge države republike bivše Jugoslavije, vključno s Kosovom, so glede odnosa med narodom in državo etnično enonacionalne države, glede državne ureditve pa unitarne države, le Bosna ni etnično mononacionalna, temveč tronacionalna država, in le ona, ker ni etnično enonacionalna država, ni unitarno politično urejena. Tukaj je formulacija bosanskih specifičnosti v primerjavi z drugimi državami republikami socialistične Jugoslavije: (1) "Bosna in Hercegovina ni nacionalna država, temveč tronacionalna država." (2) "Obstajajo dobri razlogi, da se (BiH, dodal E.H.) šteje za nerazpadel ostanek dezintegrirane federacije, torej ohranjeno zvezno relikvijo"** socialistične Jugoslavije.

Na teoretični postavitvi o bosanskohercegovski tronacionalnosti hrvaški federalistični separatisti izpeljejo politično zahtevo po teritorialni federativni/konsociacijski politični in ustavni ureditvi Bosne in Hercegovine in jo predstavljajo kot praktično politično nujno in obvezno. Na tej osnovi nastaja vsehrvaška separatistična politična praksa, tako oblasti R. Hrvaške kot nominalnih predstavnikov hrvaških političnih strank v BiH, izsiljevanje in grožnje (a) obstoju Bosne in Hercegovine kot države in (b) njenemu vstopu v polnopravno članstvo v EU. Če Bosna ne izvede sprememb volilnega zakona, ki bodo omogočile politično vidnost tronacionalne sestave bosanske družbe, ni nikakršnih ustavnih sprememb niti družbenega
napredka. Daytonsko Bosno in Hercegovino je treba teritorialno in politično transformirati v čisto federativno državo treh narodov.

Teoretična identifikacija domnevne tronacionalnosti Bosne in Hercegovine z multinacionalnostjo Jugoslavije je popolnoma napačna, tako v zgodovinskem kot v pravno-političnem smislu. Med etničnimi skupinami v BiH, ki jih hrvaški in drugi nacionalni ideologi imenujejo narodi, in narodi Jugoslavije obstajajo bistvene etnozgodovinske in politične razlike, ki onemogočajo njihovo smiselno teoretično ali praktično politično identifikacijo. Najmanj štiri bistvene razlike obstajajo med narodi Jugoslavije in etničnimi skupinami v BiH, ki jih vsi njeni etnocentristi imenujejo narodi. Prva bistvena razlika med jugoslovanskimi narodi in etničnimi skupinami, ki jih vsi etnonacionalni ideologi
imenujejo narodi, je v obliki njihovega političnega bivstvovanja v Jugoslaviji in v Bosni in Hercegovini. Jugoslovanski narodi so imeli republiško obliko državnega bivstvovanja; etnične skupine v Bosni, ki jih etnonacionalisti imenujejo narodi, nimajo republiške politično-državne oblike obstoja niti je ne morejo imeti, tako glede na njihove medsebojne etnične kot zgodovinsko-politične razlike. Bosanski etnonacionalisti etnične skupine ne imenujejo narodi zato, ker to resnično so, temveč da bi jim omogočili pod tem imenom neko obliko nacionalnega administrativno-teritorialnega političnega organiziranja v obliki entitete/republike/federalne enote in podobno.

Druga bistvena razlika med jugoslovanskimi narodi in bosanskimi etničnimi skupinami, ki jih vsi nacionalni ideologi imenujejo narodi, je, da so narodi Jugoslavije vstopili vanjo kot etnoteritorialne posebnosti. Niso nastali s politično etnokulturno fragmentacijo Jugoslavije, kot so nastale ustavno-konstitutivne etnične skupnosti, "ljudstva" in "narodi" v Bosni in Hercegovini. Preden so bili vključeni v Jugoslavijo, so jugoslovanski narodi imeli neko obliko etnoteritorialne politične, državne eksistence. Vsi so imeli neko raven/stopnjo državnosti pred vstopom ali vključitvijo v Kraljevino SHS, kasneje Kraljevino Jugoslavijo. Nekateri so imeli močnejšo, drugi šibkejšo politično avtonomijo znotraj držav, v katerih so do takrat obstajali, znotraj avstro-ogrske ali otomanske oblasti. Srbija je bila celo suverena država narodov.

Etnične skupine v Bosni in Hercegovini, skozi zgodovino, ne glede na to, ali jih je kdo imenoval ljudstva ali narodi, nikoli niso imele ločenih oblik etnoteritorialne politične državnosti. Republika srbska, ki po imenu zveni podobno obliki obstoja jugoslovanskih narodov, je proizvod nasilja, nastala na etničnem čiščenju in genocidu, nima političnega pomena, ki so ga imele republike Jugoslavije. Je administrativna enota unitarne države Bosne in Hercegovine. V nobenem smislu, ne ustavno ne zgodovinsko, politično-državno, nima pomena, kakršnega so imele republike Jugoslavije.

Formiranje RS v Daytonu ni spremenilo unitarni značaj Bosne in Hercegovine, pod katerim je mednarodno postala članica ZN pred nastankom RS.

Tretja bistvena razlika med narodi Jugoslavije in konstitutivno-ustavnimi kulturnimi skupnostmi v Bosni in Hercegovini, ki jih pogosto kolokvijalno imenujejo narodi, je, da so narodi Jugoslavije bili prvotno medsebojno etnično in zgodovinsko, zgodovinsko-etnogenetsko različni, medtem ko so etnokulturne skupine Bosne in Hercegovine, ne glede na to, kako se imenujejo, etnično in zgodovinsko etnogenetsko medsebojno iste, enotne. Jugoslovanski narodi so prvotno etnično različni, nastali so in zgodovinsko so se etnogenetsko in politično razvijali skozi različne državne-politične oblike držav oziroma državnosti, v okvirih katerih so obstajali in se razvijali, Raška, Bosna, Dalmacija, Slavonija, Hrvaška, Slovenija, Koroška, Duklja, Zeta, Črna Gora, Kosovo itd.

Nastali so in se razvijali zgodovinsko iz medsebojno različnih etničnih skupin znotraj navedenih medsebojno različnih držav. Za razliko od njih, etnične skupine Bosne/Bosne in Hercegovine, ki se danes imenujejo Bošnjaki, Srbi, Hrvati, nimajo prvotno etnične ali zgodovinsko etnogenetske različitosti. Vse imajo v principu eno, bosansko/bošnjaško etnično osnovo***.

Vse tri so frakcije enega ljudstva, Bošnjakov, Bošnjakov. Njihova notranje-kulturna diverzifikacija, nastala na verskih osnovah, ki so jo pospeševali od zunaj, iz Srbije in Hrvaške, in v osnovi je tako ostalo do danes. Po drugi strani pa imajo skupno-enotno politično zgodovino državnosti Bosne, dolgo deset stoletij. Nikoli niso imele medsebojno ločenih oblik državne ali državnostne politične posebnosti. Vedno so bivale znotraj skupne oblike državnosti, kakršna koli že je bila.

Nikoli niso bile pod tujim oblastjo medsebojno ločene. Tega nimajo niti danes, ne glede na dejtonsko razdeljenost. V tem trenutku ne obstajajo kot narodi v nobenem pogledu in se zato tudi ne morejo upravičeno teoretično imenovati narodi. Razlog njihovega poimenovanja kot narodov je, da bi na podlagi tega etnoteritorialno federalizirali državo, da bi v nadaljnjem zgodovinsko-etnogenetskem procesu lahko prišlo do njihovega stvarnega prerastanja v neodvisne narode.

Zunajbosanski politični procesi, politična izobraževanja in druga delovanja iz Srbije in Hrvaške so izvedli srbizacijo Bošnjakov/Bošnjakov pravoslavcev/bosanskih pravoslavcev in hrvatizacijo Bošnjakov/Bošnjakov katolikov/bosanskih katolikov. V osnovi so ustvarjene tri kulturološke skupine Bošnjakov z različnimi imeni, Bošnjaki, Srbi, Hrvati, ki imajo od časa komunizma naprej politični status ljudstev enotne skupne socialistične republike Bosne in Hercegovine, v okviru Jugoslavije, zdaj pa skupne mednarodno priznane samostojne suverene države Bosne in Hercegovine. Ne glede na to, kako se danes imenujejo, se na podlagi imena ne morejo postavljati politične zahteve.

V Bosni in Hercegovini so se oblikovale tri etnične skupnosti pod vplivom medverskih procesov, v sami Bosni, in velikosrbske ter velikohrvatske hegemonistične ideologije, politike srbizacije in politike hrvatizacije Bošnjakov pravoslavne in Bošnjakov katoliške veroizpovedi. Vse bosanske ustavno-konstitutivne skupnosti, Bošnjaki, Bosanski Srbi, Bosanski Hrvati, imajo eno, ne pa tri etnobiološke osnove. Vsi bosanski etnonacionalisti si prizadevajo oblikovanim etnokulturnim skupnostim Bosne in Hercegovine dati politično obliko medsebojne posebnosti, jih imenujejo narodi, jim dati možnost posebne državnostne oblike organiziranja in bivstvovanja kot entitete/republike, najprej znotraj Bosne in Hercegovine, na koncu pa kot samostojne države ali države, ki se bodo pripojile svojim "matičnim državam", Srbiji in Hrvaški.

Glede na to, niti pojmovno, po lastnostih, niti politično, po obliki družbenega bivstvovanja, etnični različitosti in stopnji suverenosti, narodi Jugoslavije in etnične skupine Bosne in Hercegovine, ki se imenujejo narodi, se ne morejo nikakor identificirati, ne morejo se z nobeno logično-metodično analogijo postaviti v isto zgodovinsko-politično raven, posledično pa se ne more smiselno, teoretično ali politično, govoriti o federalizmu Jugoslavije in Bosne in Hercegovine na isti, t.i. multinacionalni osnovi.

(se nadaljuje)

_________________________________________________________________

* Ugo Vlaisavljević, Mythos and misconceptions about post-comunist and post war Bosnia and Herzegovina, https://researchgate.net/publication/355941240, "Bosnia and Herzegovina is not a nation-state, but three-nation state", p. 34.

** Ibid, "Rhere are good reasons to consider it an undissolved residue of the disintegrated federation, i.e. preserved federal relic", p.1

*** Ilija Garašanin in Vuk Stefanović Karadžić, kreatorja srpstva, vse današnje etnične skupine, ljudstva Bosne in Hercegovine, ki jih etnonacionalisti imenujejo narodi, imenujejo Bošnjaki in med njimi vidijo izključno in samo
verske razlike: Bošnjaki turške vere, Bošnjaki muslimani, Bošnjaki pravoslavni kristjani in Bošnjaki katoliki. Tukaj je citat iz Vukovih Zapiskov: "Ko se srbske vojske po ukazu Karađorđa vrnejo čez Drino, se Bošnjaki (turške vere) takoj začnejo zbirati k Drini, proti Jadarju, in ko se vsi zberejo, preidejo čez Drino in obkolijo Loznico in jo tako stisnejo, da je bila v veliki stiski", Vukovi Zapisi, Beograd, 1964., str. 117.