Protokol, ki lahko reši življenje

(Patria) - Starši otrok s sladiorno boleznijo tipa 1 ne živijo v strahu, a nekje v podzavesti se skriva ta občutek strahu in vprašanje – kaj če…

Tisti povsem običajen dan in redne obveznosti je prekinil klic, ki je prinesel največji strah in paniko. Odgovorila sem na klic učiteljice iz šolskega podaljšanega varstva in na drugi strani slišala neznan glas, ki pravi – „dober dan, tukaj socialna delavka“. V trenutku nisem več čutila nog, na katerih stojim. Vedela sem, da nekaj ni v redu, saj zakaj bi me s številke učiteljice klicala socialna delavka.

Sporočila mi je, da sinu ni dobro, da leži in da ne vedo, kakšen je njegov sladkor, ker mu senzor za kontinuirano merjenje glukoze ne prikazuje trenutne vrednosti. Povedala mi je, da trenutno ne more izmeriti krvnega sladkorja, oni pa ne vedo, zato je vprašala, ali bom prišla jaz ali naj pokličejo rešilca.

„Prihajam, ampak pokličite tudi rešilca,“ sem odgovorila in panično stekla ven. Najprej sem poklicala moža, z jokajočim in tresočim se glasom sem mu povedala, kaj se dogaja. Nato so misli začele drveti skozi glavo z milijon na uro – ali naj grem najprej do stanovanja po glukagon (injekcijo glukoze), nato pa tečem v šolo, ali naj grem takoj v šolo, da pridem čim prej, če bo glukagon potreben, bo prišel tudi rešilec, oni ga imajo… V tistem hitenju misli sem se spomnila fanta, ki hodi v isto šolo, ki ima prav tako sladiorno bolezen in živi v bližini šole. Takoj sem poklicala njegovo mamo in z glasom, ki ga nisem mogla umiriti, s paniko, ki je nisem mogla nadzorovati, sem ji povedala, kaj se dogaja, in jo prosila, naj prinese glukagon v šolo, da bom jaz lahko tekla tja.

Šola je oddaljena 10-15 minut hoje, čeprav sem tekla s polno hitrostjo, se mi je tisti dan zdelo, da je dlje kot kdajkoli. Med tekom sem po poti poklicala učiteljico, da preverim, kakšna je trenutna situacija. Na drugi strani sem slišala besede – „vstal je, bolje je“… A sem še vedno tekla z enakim tempom. V šoli so me pričakala zaskrbljena in jokajoča obraza. Na vratih podaljšanega varstva sem zagledala očeta fanta, katerega mamo sem klicala, naj prinese glukagon v šolo, nasmehnil se je in s palcem navzgor potrdil, da je vse v redu. V drugi roki je držal neuporabljen glukagon.
Vstopila sem v podaljšano varstvo in zagledala še en nasmeh. V glavi se mi je odzvanjalo – dobro je, živ je, vse ok, umiri se. Sedel je vidno izčrpan, a nasmejan, kot da bi mi hotel pokazati, da je vse v redu. Skupaj sva pripravila merilnik, da preveriva krvni sladkor, čeprav sem se prepričala, da je dobro, sem se še vedno nekontrolirano tresla, stvari pa so mi nespretno padale iz rok.

Sladkor je bil štiri in nekaj, ne spomnim se točno koliko, ampak v redu. Inzulinska črpalka je ustavljena. Na mizi je bila do polovice izpijena steklenica soka.

Prestrašena učiteljica, z očmi polnimi solz, mi je pojasnila, kako je opazila, da se nenavadno počasi giblje in seda na kavč. Ko ga je vprašala, ali je vse v redu in kakšen je njegov sladkor, ji je rekel, da ne ve, ker se je na senzorju izgubil signal.

Signal na senzorju se običajno izgubi pri naglem padcu ali dvigu sladkorja. Takrat je treba preveriti krvni sladkor, da bi vedeli, kako postopati naprej.
Samo dva dni pred tem sem opomnila učiteljice, da ga nikoli ne pošiljajo nikamor samega, če ima nizek sladkor, ker lahko izgubi zavest, pade in nihče ne ve. Spomnivši se tega, je učiteljica poslala fanta, da kupi sok v kantini. Na kar je moj sin, kot pravi učiteljica, burno reagiral. Zameril se ji je, zakaj ni njega poslala po sok. Kot pravi, je bila njegova reakcija nenavadna. Ko mu je ponudila sok, ga je zavračal… Na srečo jo je uspelo prepričati, da je nekaj soka popil. To je, poleg zaustavitve delovanja inzulinske črpalke, tisto, kar ga je rešilo pred hitrim padcem sladkorja, ki lahko v kratkem času (pri prevelikem odmerku inzulina) povzroči hipoglikemično komo, pa tudi smrt.

On se kasneje ni spomnil ne tega, da je bil jezen na učiteljico, ker ga ni poslala po sok, ne tega, da je zavračal piti sok. Komuniciral je z njimi, imel je odprte oči, a ni bil pri zavesti. Kljub temu je v nekem trenutku, na srečo, instinktivno ustavil delovanje inzulinske črpalke in nadaljnji dotok inzulina, ki bi še naprej zniževal sladkor. Tudi tega trenutka se kasneje ni spomnil. Ko je bil že tako šibek in brez zavedanja tega, kar se okoli njega dogaja, ni znal izmeriti krvnega sladkorja, čeprav to sicer počne sam. Tako da niti danes ne vemo, kako zelo je padel sladkor.

Učiteljica ga ni puščala samega niti za trenutek, prosila je socialno delavko, naj me pokliče, in spet na srečo, instinktivno mu je dajala piti sok, čeprav ni vedela, kakšen je njegov sladkor.

V šolo je po meni prispel tudi mož, ki je s službe prišel iz drugega dela mesta s taksijem. Šele kasneje je prišel tudi rešilec. Izmerili so mu krvni sladkor, ga pregledali. Ugotovili so, kot mi predhodno, da je vse v redu. In nam svetovali, naj mu damo „kolo“ in „nekaj finega za pojesti“.

Pokimala sem. A po tem, ko so odšli, nisem otroku dala nič od navedenega, ker če bi, bi sladkor narasel nad 30 mmol, nato bi po hipoglikemiji (nizkem sladkorju) imeli hiperglikemijo (visok sladkor).

Veliko je stvari, ki jih niti zdravstveni delavci ne vedo o sladkorni bolezni tipa 1, nato pa se sprijaznimo s tem, da nihče razen nas staršev ne potrebuje in ne sme vedeti ničesar o sladkorni bolezni. V resnici bi morali. Kajti z osnovnim znanjem o sladkorni bolezni lahko že z enim sokom ali žličko medu, na primer, nekomu rešimo življenje. Zato so pomembne izobraževanja in obveščanje ožje in širše skupnosti, še posebej oseb, ki neposredno delajo z otroki s sladkorno boleznijo, kot so zaposleni v šolah in vrtcih.

Tako na primer, če bi obstajal protokol v šolah o ravnanju z učenci s sladkorno boleznijo tipa 1, bi obstajala tudi obveznost, da zaposleni poznajo osnove in opravijo izobraževanja – kaj je v katerem trenutku potrebno storiti pri določenih akutnih zapletih, kako prepoznati simptome, izmeriti krvni sladkor, kako v določenem trenutku pomagati otroku in na koncu, kako nuditi prvo pomoč.

Če bi obstajal takšen protokol in če bi v skladu z njim zaposleni v šoli opravili izobraževanje, bi bila takšna situacija manj stresna tako za zaposlene v šoli kot za nas starše.

V tem primeru je učiteljica reagirala instinktivno, brez nekega znanja. Vedela je, da otrok jemlje sok pri nizkem sladkorju, videla je, da trenutno ni dobro, da ne ve, kakšen je njegov sladkor, in ga je prepričala, da je popil sok.

Če bi obstajal protokol, s katerim bi bili vsi koraki jasno določeni, in če bi opravila izobraževanje, bi učiteljica lahko jasno prepoznala simptome hipoglikemije, vedeli bi, da izmerijo krvni sladkor, imela bi jasne korake, kaj je potrebno storiti, da prepreči nadaljnji padec sladkorja, brez stresa in panike. V sosednjih državah obstajajo takšni protokoli, vendar ne v Bosni in Hercegovini. Vsaj ne v glavnem mestu, in mislim, da ne obstaja na nobeni upravni ravni v državi.

Noge, ki so me služile pri teku do šole, tisti dan komajda zdržale naš povratek domov. Čeprav se je vse na koncu dobro izšlo, brez velikih posledic, nas je stres požrl. Preostanek dne sem preplakala, sproščajoč tako verjetno del tega stresa. Odgovarjala sem na sporočila učiteljice, ki je ves dan zaskrbljeno spraševala, kakšna je trenutna situacija in kako je otrok.

On je bil dobro, nadaljeval je z igro, kot da se tisti dan ni nič zgodilo.

Tisti dan je poklicala tudi socialna delavka, da preveri, ali je vse v redu. Potrdila mi je tisto, kar sem tudi sama imela priložnost videti, da so vsi pod velikim stresom, da so jokali, in da je učiteljica jokajoča odšla domov. Prosila me je, naj jim napišem nekaj osnov o sladkorni bolezni in otrokovih vsakodnevnih potrebah, da bi v prihodnje vedeli, kako reagirati.

Nekaj podobnega sem že pisala v prvem razredu osnovne šole, a sem tokrat napisala ponovno. Tokrat morda še jasnejše in podrobnejše korake ravnanja v primerih, ko otrok ne more sam opraviti teh.

Iste korake sem nekaj dni prej z mamami iz Združenja obolelih s sladkorno boleznijo tipa 1 dodelovala v želji, da ustvarimo Protokol v šolah o ravnanju z učenci s sladkorno boleznijo tipa 1, ki bi ga predlagali institucijam in zdravstvenim delavcem v obravnavo.

Mojemu sinu je bila sladkorna bolezen odkrita, ko je bil star pet let in pol. Najprej je moral zamenjati vrtec, saj so mu v tistem, v katerega je hodil prejšnja štiri leta, rekli, da ne morejo prevzeti nadaljnje oskrbe iz strahu, „da se mu kaj ne zgodi“. Z opozorilom ravnateljice vrtca, „da ga v šoli nihče ne bo pazil“, smo zapustili ta vrtec, našli drugega in pričakali začetek šole.

Zdaj je devetletni deček. Od začetka šole (od šestega leta) do danes sam skrbi za sladkorno bolezen pri pouku in v podaljšanem varstvu. To pomeni, da si najmanj trikrat (za obroke) daje inzulin, določa odmerke ob posvetovanju s starši, popravlja visoke in nizke sladkorje, ki pogosto nihajo čez dan.

Od šestega leta starosti, ob vseh šolskih obveznostih, otroški igri in dejavnostih, sam (ob telefonskih posvetovanjih s starši) skrbi za sladkorno bolezen, ki jo je težko razložiti in razumeti odrasli osebi. V vseh teh letih se mu v šoli ni zgodila takšna situacija, kot je ta pred nekaj dnevi. Bilo je veliko stresov, ki so jih večinoma doživljali starši, ki prek aplikacije spremljajo gibanje sladkorja in vse padce ter skoke.

In medtem ko pišem to besedilo, solze kar tečejo. Strah in travma se ponovno vrneta. On je nadaljeval z obiskovanjem šole in podaljšanega varstva, kot da se ni nič zgodilo, mi se obnašamo, kot da se ni nič zgodilo. Toda tisti strah v podzavesti se je kot da okrepil.

In ni edini. Mnogo otrok je že kdaj doživelo iste ali podobne situacije. Mnoge učiteljice so doživele enak ali podoben stres, z veliko vprašaji nad glavami, na katere jim nihče ni koncizno in do konca odgovoril. Mnogi starši vodijo svoje bitke, sami poskušajo reševati svoje izzive, probleme, strahove in strese. Zagotovo bi jih bilo manj, če bi vedeli, da vsaj ena oseba v njihovem šolskem okolju ve, kako postopati v katerem trenutku.

Zato nam je pomembno uvajanje protokola in obvezna izobraževanja šolskega osebja v šolah, kjer je prisotno celo en otrok s sladkorno boleznijo tipa 1. Kajti resnično lahko nekomu reši življenje.

Sadeta Bajrović