Premirje v Gazi odpira več vprašanj kot odgovorov

Napisal: Armin Sijamić

Že več dni mediji po vsem svetu poskušajo odgovoriti, kdo je zmagovalec še enega kroga v spopadu med Izraelom in Hamasom. Vendar pa so nekatera druga vprašanja veliko pomembnejša, kot so tista, kaj prihodnost prinaša Izraelu in Palestini, in zakaj je zadnji spopad trajal skoraj šestnajst mesecev.

Te dni, pogosto navijaško, nekateri mediji in posamezniki poskušajo dati odgovor na vprašanje, kdo je zmagal v vojni v Gazi. Odvisno od strani, ki jim je bližja, se „sodba“ nagne na to stran. Resnica je, da Izrael ni dosegel tistega, kar si je zastavil ob začetku vojne 7. oktobra 2023, vendar je tudi resnica, da je bil napad Hamasa uvod v uničenje Gaze, kakršno je redko kje zabeleženo.

/qpost/318379

Napad Hamasa ni bil presenečenje, temveč pričakovana posledica odnosa Izraela in Zahoda do Gaze

Napisal: Armin SijamićNapad, ki ga je Hamas izvedel 7. oktobra na izraelsko vojsko in kasneje na civiliste, podprt z drugimi skupinami in civilisti, ki so se pridružili, je bil v večini medijev z Zahoda predstavljen kot teroristični ali kot možna planira

Privolitev v premirje, nato pa še v izmenjavo ljudi, ki so bili pridržani v zaporih, je v delu izraelske javnosti doživeta kot katastrofa. Še posebej glasni v obsodbi premierja Benjamina Netanyahua so bili njegovi skrajno desničarski koalicijski partnerji. Brezazel Smotrich in Itamar Ben-Gvir, pričakovano, najbolj glasni. Smotrich, finančni minister, grozi z rušenjem vlade, če Izrael ne zasede Gaze.



Vpliv Washingtona

Že pred prevzemom oblasti v Beli hiši je Donald Trump sebi pripisal zasluge za premirje, ki se bo izvajalo v fazah in ki ga je kot takega vedno mogoče prekršiti. Joseph Biden je svoji administraciji pripisal zasluge, čeprav je priznal, da so bili v pogajanja vključeni tudi Trumpovi ljudje.

Ta nenaden dogovor, ko je na terenu vse kazalo, da premirja ne bo, je bil pričakovan, če pogledamo zgodovino inauguracij ameriških predsednikov in spopadov med Izraelom in Hamasom oziroma spopadov na Bližnjem vzhodu.

Navedimo dva primera. Ko je Ronald Reagan prevzemal oblast 20. januarja 1981, potem ko je na volitvah premagal takratnega predsednika Jimmyja Carterja, je Iran izpustil 66 talcev, ki jih je zadržal 444 dni. Barack Obama je 20. januarja 2009 prišel na oblast, Izrael pa je dan prej začel umikati svoje enote iz Gaze, potem ko je tam umrlo več kot 1.200 Palestincev.

Tako ni dvoma, da je bil Netanyahu prisiljen v premirje in da je pritisk izvajal Washington, ki edini to lahko stori v primeru Tel Aviva. Brez največje svetovne sile za hrbtom bi imel Izrael znatno manj moči.

V zvezi s tem navedimo izjavo Bena Saula, strokovnjaka Združenih narodov za človekove pravice, ki je decembra dejal, da „Nemčija in Združene države dobavljajo 99 % orožja, izvoženega v Izrael“, ter dodal, da bi ti dve državi lahko „čez noč“ ustavili vojno v Gazi.

Da so ljudje nepotrebno umirali v Izraelu, Gazi, Libanonu, Siriji in Jemnu, dokazujejo tudi besede katarskega premierja šejka Mohameda bin Abdulrahmana Al Thanija, ki je v petek za Sky News izjavil, da je doseženi dogovor v bistvu enak tistemu iz decembra 2023 in da je bilo „trinajst mesecev izgubljenih pri pogajanjih o podrobnostih, ki nimajo nobenega pomena in niso vredne niti enega življenja, ki smo ga izgubili v Gazi ali življenja talcev, izgubljenih zaradi bombardiranja.“

Spomnimo, Katar je bil s Egiptom in Združenimi državami posrednik v pogajanjih med Izraelom in Hamasom, v tej arabski državi pa so voditelji te palestinske skupine bivali več let.



Seštevanje škode

Dokler javnosti ne bo razkrita vsebina pogajanj za zaprtimi vrati, navedimo le del posledic te vojne.

V napadu Hamasa na Izrael je umrlo okoli 1.200 ljudi, na stotine pa je postalo talcev. Gaza je bila poravnana z zemljo in poročila pravijo, da je skoraj vsak objekt poškodovan ali uničen, obseg uničenja, ki ga je izvedla izraelska vojska, pa se primerja z učinkom atomskih bomb, vrženih na Japonsko. Umrlo je več kot 47.000 Palestincev, več kot 110.000 pa je bilo ranjenih. Za desetinami tisoč ljudi se še vedno išče. Največje žrtve v Gazi so otroci in civilisti.

Na tisoče ljudi je umrlo v Libanonu, Siriji, Iraku in Jemnu. V napadih na Izrael je umrlo več deset civilistov, sever države je bil razseljen, gospodarstvo in turizem tam sta skoraj zamrla. Ljudje so umirali tudi v Rdečem morju v napadih Hutijev. Število vojakov, ki jih je izgubil Izrael, je skrivnost, prav tako končni izgubljeni v Hamas, Hezbolah, (pro)iranskih milicah, iranski vojski, Hutijih...

Izraelski voditelji in voditelji Hamasa so na mednarodnih tiralicah, nekatere države so prekinile diplomatske odnose s Tel Avivom, po vsem svetu pa so ljudje izražali ogorčenje nad politiko Netanyahua in tistih, ki ga podpirajo. Izrael se sooča tudi z obtožbami genocida.

/qpost/381662/Potjernica-za-Netanyahuom-Korak-ka-pravednijem-svijetu-ili-kraj-MKS-a

Nalog za aretacijo Netanyahua: Korak k pravičnejšemu svetu ali konec Mednarodnega kazenskega sodišča?

Napisal: Armin SijamićMednarodno kazensko sodišče (MKS) je prejšnji teden izdalo naloge za aretacijo izraelskega premierja Benjamina Netanyahua, nekdanjega izraelskega obrambnega ministra Yoava Gallanta in vodje vojaškega krila palestinskega Hamasa Mohammeda Deifa,

Vprašanja brez odgovorov

Po vsem naštetem ostaja vprašanje, ki je v središču spopada na Bližnjem vzhodu že desetletja – ali lahko Palestinci dobijo državo, ki bi mirno obstajala ob Izraelu. Trumpa v njegovem drugem mandatu čaka tudi to vprašanje, pa tudi jasne rešitve. Biden in Trump sta pokazala, da lahko Washington prisili Netanyahua k dogovoru, v Izraelu pa obstaja veliko glasov, ki že desetletja zahtevajo mir s sosedi.

/qpost/371809/Olmert-i-al-Qudwa-pokazali-su-da-ima-ideja-kako-okonati-sukob-ali-da-trenutno-nema-volje

Olmert in al-Qudwa sta pokazala, da obstajajo ideje za konec spopada, a trenutno ni volje

Napisal: Armin SijamićNekdanji izraelski premier Ehud Olmert in nekdanji palestinski zunanji minister Nasser al-Qudwa sta prejšnji teden predstavila skupni načrt za konec vojne v Gazi in oblikovanje palestinske države, ki bo pos

Hamas je oslabljen, a še vedno obstaja. Nedavno je ameriški državni sekretar Antony Blinken dejal, da je Hamas mobiliziral toliko novih vojakov, kolikor jih je izgubil v vojni z Izraelom, kar ne preseneča, saj niti begunjska taborišča niso bila varna mesta za tiste, ki so se odločili, da ne bodo sodelovali v vojni.

Preživetje Hamasa je bilo pričakovano in vedelo se je od začetka, da bo vsaj ideja preživela, saj nekateri njegovi voditelji živijo zunaj Gaze. Medtem se je Hamas, s posredovanjem Kitajske, odločil, da se po koncu vojne podredi oblastem na Zahodnem bregu.

/qpost/357865

Kitajska želi spraviti Palestince in okrepiti svoj položaj na Bližnjem vzhodu

Napisal: Armin SijamićV senci ameriške predvolilne drame je Kitajski uspelo nekaj, kar so mnogi poskušali in kar so nekateri drugi onemogočali. Na enem mestu, v Pekingu, je štirinajst palestinskih frakcij podpisalo sporazum, ki bo pomemben za

Hamas se je zahvalil vsem, ki so jim pomagali, pri čemer je izpostavil Iran, Hezbolah, Hutije in iraške šiitske milice. Ta sporočila ni bilo všeč marsikomu v muslimanskem svetu, a vanjo verjamejo tudi v Tel Avivu. Sinočnja operacija izraelske vojske na Zahodnem bregu, ki je Hamas nikoli ni nadzoroval, je bila popraćena z „obrazložitvijo“ Netanyahua, da je del „sistematičnega in odločnega pristopa vojske proti iranski osi, kamorkoli pošilja svoje orožje – v Gazi, Libanonu, Siriji, Jemnu ter Judeji in Samariji (Zahodni breg)“.

Z vstopom v Belo hišo je Trump, v čigar administraciji je rekordno število privržencev Izraela, dobil kratek mir na Bližnjem vzhodu, a tudi vprašanje palestinske države in vojaško nastrojenega Netanyahua, ki se ne odreče svoji politiki. Že zdaj nekateri postavljajo vprašanje, ali bo Trump prinesel kakršno koli spremembo politike Washingtona do Bližnjega vzhoda ali se bodo spopadi nadaljevali iz istih razlogov.