Politika v togi: Evropsko sodišče za človekove pravice v megli lastnih nedoslednosti

Piše: Prof. dr. Hazim Bašić, član Predsedništva Kruga 99

Po prvostopenjski sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi dr. Slaven Kovačević proti Bosni in Hercegovini, kjer je bila ugotovljena etno-teritorialna diskriminacija pritožnika, Ustava Bosne in Hercegovine ni bila spremenjena. Diskriminatorne določbe ustave so torej ostale. V sodbi Velikega senata sodišče trdi nasprotno. Kaj se je pravzaprav v vmesnem času spremenilo?

Gre za sodbo, ki je namesto da bi utrdila zaupanje v pravni red, odprla vprašanja, ki spominjajo na staro ljudsko: »Kdo čuva čuvaje?« Kajti če sodišče, ki naj bi bilo garant pravice, kaže pripravljenost preskakovati lastna pravila, kakšno sporočilo potem pošilja državam, institucijam in, kar je najpomembneje, državljanom?

Najprej o vprašanju pooblaščenca. To ni zgolj formalnost, ampak osnova. Kdo sploh govori v imenu države? Če v primeru revizije pred Meddržavnim sodiščem Sakib Softić ni mogel nastopiti brez nove odločitve Predsedništva Bosne in Hercegovine, kako je mogoče, da se tukaj pooblaščencem priznava delovanje brez odobritve lastne vlade?

Ne gre za malenkost, ampak za absurd. Če ena država ne ve, kdo jo legitimno zastopa, potem je to problem, ki podira celoten proces. Toda sodišče ga je elegantno preskočilo, kot da gre za nepomembno opombo. S tem se pošilja sporočilo, da je kontinuiteta države nepomembna, pomembnejša pa je hitrost, s katero bo izrečena sodba po vnaprej pripravljeni matrici.

Drugič, zloglasni »samopoziv« OHR. Kako lahko institucija, ki lahko vsiljuje ustavne spremembe, sprejema zakone (celo na volilno noč) in odstavlja izvoljene uradnike, hkrati nastopa kot »tretja stranka« v postopku, in to brez kakršnega koli konflikta interesov? Če ima kdo neposreden interes za izid te zadeve, je to OHR. In prav zato bi morala biti njegova vloga izključena. Vse drugo je norčevanje iz ideje nepristranskosti. Kajti OHR ni zgolj »nevtralni opazovalec«, je akter, kreator, udeleženec. In ko akter, ki kroji pravila igre, vstopi v sodno dvorano in se predstavi kot objektiven razlagalec, potem to ni več pravo, ampak predstava.

Tretjič, selektivno žongliranje z dopustnimi in nedopustnimi pritožbami. Sodišče je, kot je navedeno, dejansko razpravljalo o vprašanju, ki je bilo že razglašeno za nedopustno. To je postopkovni salto mortale, ki se ne bi smel zgoditi niti na okrajnem sodišču, kaj šele pred najvišjo instanco za varstvo človekovih pravic v Evropi. In to ni zgolj tehnična napaka. Bistveno je oblikovala potek razprave in omogočila, da se je vsilil strožji standard za status žrtve. Z drugimi besedami, narejen je bil pravni trik, katerega cena je izničenje pojma diskriminacije.

Četrtič, in morda najpomembneje: zavestno zanemarjanje etničnega vidika. Pritožnik je jasno opozarjal na kombinacijo etničnega in teritorialnega kriterija, ki mu odrekata volilno pravico. Namesto da bi se s tem ukvarjalo, je sodišče zgodbo skrčilo izključno na teritorialni vidik in izbrisalo izpred oči tisto, kar je bistvo: sistem, v katerem državljan ni državljan, ampak etnični posameznik, skrčen na vnaprej določeno škatlo. To je osrednji problem, jedro diskriminacije v Bosni in Hercegovini. In prav ta element – najtežji, najbolj sporen, najbolj neprijeten – se je sodišče odločilo obiti. Kot da bi njegovo priznanje odprlo vrata nečemu, čemur se evropske politične elite upirajo že desetletja: priznanju, da je Bosna in Hercegovina zasnovana kot poligon institucionalizirane diskriminacije.

Vse skupaj, tukaj ESČP ni iskalo pravice v čisti obliki, ampak v kalupu politične primernosti. Če se argumenti uporabljajo selektivno, če se spregledajo temeljne postopkovne napake, če se konflikt interesov maskira kot »prispevek k objektivnosti«, potem to ni več pravica. To je politika v togi.

Največja žrtev v tej zgodbi ni posameznik, ki je vložil pritožbo, ampak ideja, da bi moralo biti sodišče zadnje zatočišče pred krivico. Ko sodišče začne izbirati argumente, kot politiki izbirajo volivce, je jasno: meja med pravom in politiko je izbrisana. In ko je ta meja izbrisana, postane pravna varnost iluzija, zaupanje državljanov pa nepovratno izgubljeno.

In tu pridemo do evropskega konteksta. Bosna in Hercegovina je na papirju kandidatka za članstvo v EU, v praksi pa ostaja talec sistema, ki državljane obravnava po etničnem ključu. Sodišče namesto da bi bilo zaveznik državljanske enakosti, s takšnimi sodbami postaja njen grobar. Sporočilo je jasno: Evropa od BiH zahteva reforme, toda ko se pojavi posameznik, ki te reforme zahteva s sodnim varstvom, je zavrnjen. Tako se cementira status quo, diskriminacija postane »legalizirana«, evropska perspektiva pa se spremeni v prazno retoriko.

Evropa bo morda v svojih poročilih ponavljala fraze o »napredku« in »usklajevanju s standardi«. Toda v resnici je BiH prepuščena večnemu začaranemu krogu. Če je to evropska pot, potem to ni pot k enakosti, ampak pot k stalnemu legitimiranju diskriminacije in generiranju novih nestabilnosti.