Politični pritlikavci napadajo zadnje položaje Bošnjakov v Rs: Vedo, koliko ne morejo, a jim je vseeno!

Piše: Rasim Belko

V vseh politično urejenih družbah obstaja nepisano, a logično pravilo, da se ob soočanju z resnim izzivom šibkejši zbirajo okoli močnejših. Nosilec ideje, infrastrukture in volilnega legitimiteta naravno prevzame vlogo gravitacijskega centra. Le v Bosni in Hercegovini, kot po pravilu, ko gre za politično delovanje Bošnjakov v entiteti Republika srbska, smo priča groteskni inverziji tega načela. Tukaj se politični subjekti brez realne volilne teže, brez mandatov in brez terenske infrastrukture združujejo med seboj in nato “vabijo” resne stranke, naj se jim pridružijo. To ni politična strategija. To je politični absurd.

Absurd je toliko večji, ko upoštevamo brutalno realnost volilnega terena v Rs. Skupna politična moč bošnjaških in drugih nesrbskih strank v tej entiteti komaj doseže tri do štiri mandate v Narodni skupščini Rs. To ni posledica slabega marketinga ali slabih kampanj, temveč neposredna posledica sistematičnega etničnega čiščenja, večdesetletnega zastraševanja povratnikov, institucionalne diskriminacije, pa tudi političnega bede in gorja, ki jih je varal v zadnjih dveh desetletjih in pol.

Na splošnih volitvah 2022 smo imeli dva bloka - Gibanje za državo, zbrana okoli SDA in SDP kot nosilcev projekta, ter Koalicijo “Za državo BiH”. Skupno deset strank v enem, šest v drugem bloku. Ko potegnemo črto, skupaj z še dvema manjšima strankama, komaj nekaj več kot 40.000 glasov v celotni entiteti. To je porazna številka, a tudi maksimalni doseg v pogojih, ko se volilno telo topi, povratniki so odvrnjeni, diaspora pa utrujena od prevar, manipulacij in lažnih domoljubnih gesel vse pogosteje odloča, da bo na volitve v domovini brezbrižna.

V takšnih okoliščinah vsako razbijanje že tako skromnega političnega potenciala ni le neodgovorno, ampak je politični zločin. Zato je popolnoma nesprejemljivo, a ne naključno, da se pet minorih strank NES, NiP, PDA, BHI KF in Naprijed BiH odloči že zdaj pohiteti z napovedjo skupnega nastopa v Rs na splošnih volitvah 2026. Stranke, ki posamezno nimajo ne strukture, ne rezultatov, ne resne volilne podpore, oblikujejo zavezništvo, ki težko doseže celo en mandat.

Zakaj tako zgodaj? Zakaj brez kakršnegakoli realnega političnega temelja? Odgovor se ponuja sam od sebe: cilj ni država, cilj ni položaj Bošnjakov, niti boljša zastopanost nesrbskega prebivalstva v Rs. Cilj je politična izsiljevanje in alibi. Pohiteti prvi, zavzeti medijski prostor, nato pa obtoževati druge stranke za “rušenje enotnosti”, če se jim ne pridružijo temu političnemu improvizacijskemu projektu. Vendar ta narativ težko uspe.

Tudi upravičena kritika kaosa znotraj projekta “Gibanje za državo”, ki ga je povzročil SDP in njihov podpredsednik Vojin Mijatović z nemalim prispevkom Edina Ramića iz SDA, ni in ne more biti dovoljšen argument za koalicijo minimalistov v situaciji, ko ima vsak glas težo.

Kajti na drugi strani so stranke, ki imajo mandate, volilne rezultate in realno infrastrukturo v Rs. Poleg SDA in SDP so tu še Stranka za BiH, Demokratska fronta, BH Zeleni in drugi politični subjekti, ki so že dokazali, da lahko prestopijo volilni prag v tej entiteti. To niso idealne kombinacije, a so edine, ki imajo merljivo politično težo. Postaviti se proti njim z blokom političnih škratov ni dejanje poguma, ampak dejanje sabotaže.

Zato je jasno, da je blok političnih pritlikavcev odločil, da zavestno strelja v samo idejo enotnega nastopa probosanskih strank v Rs. Ne zaradi načel, ampak zaradi drobnih strankarskih interesov, osebnih ambicij in potrebe, da ostanejo politični relevantni, vsaj skozi konflikt.

In tu pridemo do ključne resnice, ki se je mnogi izogibajo izgovoriti. Za katastrofalen položaj Bošnjakov v manjšem bh. entitetu ni izključivi kriv Milorad Dodik. On je le obraz sistema, ki odprto zanika njihove pravice. Drugi, enako nevaren krivec, so politični šarlatani, ki občasno obiskujejo povratnike, delijo lažna obljube, igrajo skrb in domoljubje, za kulisami pa delajo vse, da bi Bošnjaki v Rs ostali zvedeni na ustavni minimum – številčno šibki, politično razdeljeni in trajno marginalizirani.

To ni neznanje. To ni napaka. To je zavestna politična praksa.

Še samo manjka, da Sabina Ćudić in Naša stranka ustanovita AFŽ v Rs in se podata v končni obračun z Miloradom Dodikom v korist Bošnjakov.