Politični konformizem je razlog, zakaj bošnjaški voditelji zagovarajo obstoj OHR-ja, to nima zveze z državo!

Piše: Rasim Belko

Ne obstaja razprava o prihodnosti Urada OHR v Bosni in Hercegovini, ne da bi bošnjaški politiki v en glas sporočali, kako naša država potrebuje to institucijo protektorata in kako bi nas z odhodom OHR doleteli težki časi.

Več je razlogov za tako enoten nastop in vztrajnost pri obrambi institucije, s katero Bosna in Hercegovina nima niti evropske niti zveze NATO prihodnosti, kar je deklarativno v bošnjaški politiki prioriteta vseh prioritet.

V bistvu je razlog dejstvo, da imajo za vse, kar so v zadnjih treh desetletjih delali slabo, in za vse, česar ne delajo, ker ne znajo ali jim ni mar, opravičilo v OHR. Kajti dokler se podložniško obnašajo do agresivne srbsko-hrvaške politike, je njihovo zamišljeno zaledje OHR, ki ga skoraj po matrici kličejo, naj rešuje probleme, za katere so oni dobro plačani. Tako dobro, da jim zavistijo kolege iz zahodne Evrope.

Politični konformizem bošnjaške politike je del tistih retrogradnih sil, ki vlečejo Bosno in Hercegovino k Daytonu namesto k Bruslju. In ne, tega ne pišem, da bi se na podlagi tega prepirali v predvolilni kampanji, saj kampanja tukaj nikoli ne preneha, ampak da bi se enkrat končno vzpostavila tudi pravilna terapija, ob stalnem postavljanju diagnoze v javnosti.

Od ustanovitve OHR do danes so visoki predstavniki v svojih vazalskih odločitvah šli proti eni od treh politik, včasih tudi proti dvema, vendar nikoli niso bile vse tri strani zadovoljne. In medtem ko je imel OHR smisel v tistih letih, ko je imel v svojem zaledju tudi vojaško moč, je ta koncept danes odveč za državo, ki želi obrniti nov list in se podati na pot integracij v zahodne zveze.

Potezi Christiana Schmidta iz let 2022 in 2023 sta bili že takrat jasen pokazatelj, da OHR ni več le inštitut za spremljanje in izvajanje Daytonskega mirovnega sporazuma, ampak je postal retrogradni element, ki v kandidatko za EU uvaja apartheid. A tudi takrat konformistična bošnjaška politika ni bila pripravljena niti na minimalno tveganje in izkoriščanje priložnosti, ki so se odprle s takšnim delovanjem OHR.

Danes srbska politika z rusko-kitajskim zaledjem vodi resno ofenzivo proti OHR in seveda nihče ni naiven, da verjame, da to počnejo zaradi interesov države. Toda v primeru OHR bošnjaška politika ne bi smela iti po krilatici »če je slab za njih, je dober za nas«, saj so pred samo tremi leti bili priče, da je, ko je slab za Bošnjake, OHR nevaren za njihov politični obstoj v institucijah države, v kateri so več kot polovica.

Svetovne sile bodo očitno znova odločale o usodi OHR, saj se vse glasneje omenja odhod Christiana Schmidta, Rusija in Kitajska pa, kot sem rekel, že pripravljata ofenzivo na mednarodni ravni.

Zato je čas, da se v bošnjaškem političnem spektru najdejo moči in pamet, ki bodo v takšni situaciji poskušale doseči rešitev, od katere bo imela korist država Bosna in Hercegovina, ne pa protidržavne politike.

Zgodbe o morebitni destabilizaciji Bosne in Hercegovine z odhodom OHR so vse šibkejši argument, zlasti v trenutku, ko je težko opredeliti, kateri del sveta je danes stabilen, bodisi zaradi vojnih spopadov bodisi zaradi energetske in gospodarske krize.

Zato bi bila ena od možnosti, ki jo bo zastopala bošnjaška politika, potem ko bo izstopila iz konformističnega položaja, zamenjava zaprtja OHR za status članice NATO in nekoliko ugodnejši položaj glede Evropske unije.

Za tak pristop je povsem dovolj argumentov, saj je na pretek primerov tako članic NATO kot EU, ki so jim gledali skozi prste, da so bile vključene v te zveze. Recimo, države vzhodne Evrope so v NATO vstopile mimo vrste in z veliko manj pogoji, kot se zahtevajo od BiH, medtem ko je bila na primer Hrvaška vključena v EU, ne da bi rešila vprašanje zunanjih meja in nekatere druge postavke, ki se nam zdaj postavljajo kot ovire.

Toda nič od tega se ne bo zgodilo s jalovim sporočanjem sporočil, ki nikomur nič ne pomenijo. Ta politični konformizem nas je pripeljal na rob situacije, v kateri bosta proruski Milorad Dodik in njegov partner, nič manj proruski Dragan Čović, prevzela popolno upravljanje Bosne in Hercegovine.

Če kdo v to ne verjame, naj pogleda situacijo z Južno interkonekcijo. Čović je ta projekt zavračal zaradi državnih elementov v času ameriških demokratov, njegovi so glasovali proti v Parlamentu FBiH, nato pa se je z Američani dogovoril, da države v tem projektu ni razen v formalni obliki, in projekt je danes v fazi dvostranskega dogovarjanja s Hrvaško.

O politiki Dodika in njegovem prevzemanju vzvodov države ni treba govoriti, vse institucije, ki jih vodijo njegovi kadri, delujejo uspešno subverzivno in širijo svoj vpliv.

Torej, če se ne premaknejo s konformistične točke, bodo bošnjaški politiki kmalu nepomemben faktor, in v takšni situaciji naj jih ne preseneti pojav, ki je viden že te dni in se kaže v tem, da Bošnjaki javno govorijo, da bodo glasovali za Čovićeve kadre, čeprav imajo v svojih vrstah bošnjaške za isto pozicijo.

Pametnemu dovolj!