Politični in ekonomski procesi, ki bi lahko oblikovali prihodnje leto

Napisal: Armin Sijamić

Prihodnje leto bi lahko bilo bolj burno kot leto 2023. Največje svetovne sile bodo nadaljevale s svojo politiko, medtem ko bi regionalne sile lahko še naprej pretresale trenutni red in iskale boljše položaje zase in za svoje zaveznike.

Ameriške predsedniške volitve bodo novembra in, kot kaže, bodo ponovitev prejšnjih. Joseph Biden proti Donaldu Trumpu, dva povsem različna pristopa vodenja politike in dve politiki, ki sta si po mnogočem različni. Trumpova zmaga bi lahko pretresla Zahod, a do takrat se bodo Združene države Amerike posvetile procesom, v katere so globoko vpletene. Medtem bo Trump strahoval, ali se bo sploh pojavil na volitvah, zaradi sodnih procesov, ki tečejo proti njemu.

Washington do Kitajske preko Ukrajine in Bližnjega vzhoda

Ruska agresija na Ukrajino je Washingtonu preprečila, da bi se v skladu z desetletno strategijo, od katere ni odstopil niti Trump med bivanjem v Beli hiši, posvetil Kitajski. Zdaj je na seznamu ameriških prioritet tudi vojna Izraela proti Hamasu, ki ogroža ameriške položaje po vsem svetu.

Medtem ko v Ukrajini gre za to, ali bo Zahod poslal dovolj orožja in denarja v Kijev, pa v bližnjevzhodni krizi gre za to, ali imajo Združene države dovolj vojakov za boj po regiji proti iranskim zaveznikom. Ker Benjamin Netanjahu napoveduje, da bo vojna v Gazi „trajala mesece“, je vse bolj očrten načrt Teherana in njegovih zaveznikov, da to vojno spremenijo v samo še eno epizodo v bližnjevzhodnem konfliktu.

V zadnjih tednih proiranske sile napadajo ameriške enote v Iraku in Siriji, v Rdečem morju Huti prestrezajo ladje, libanonski Hezbolah pa povzroča ogromne izgube Izraelu. Poleg žrtev med izraelskimi vojaki so domove zapustile na desettisoče Izraelcev s severa države, turizem je zamrl, gospodarstvo deluje počasneje, stotine tisočev mobiliziranih rezervistov pa predstavlja strošek. Ker ni veliko drugih držav, ki bi bile pripravljene vstopiti v neskončne spopade s proiranskimi silami v regiji, ves breme pade na Združene države, ki morajo ščititi Izrael in preprečiti Teheranu, da bi utrdil nadzor nad štirimi glavnimi arabskimi mesti – Bejrutom, Damaskom, Bagdadom in Sano.

Ta konflikt na Bližnjem vzhodu bi lahko drago stal Združene države in Zahod, Rusija in Kitajska pa želita, da bi trajal. Jasno je, da za pritisk na kitajskih mejah Washington potrebuje vse svoje vire, saj je obvladovanje Kitajske najtežja možna naloga. Z nadaljevanjem izčrpavajoče vojne v Ukrajini in Gazi Zahod nima moči za večji vpliv na Kavkaz in v Srednjo Azijo, kar veseli Kremlj.

Po drugi strani bosta Rusija in Kitajska poskušali nadaljevati s svojo politiko, ki se desetletja bistveno ne spreminja. Napovedane predsedniške volitve spomladi v Rusiji in verjetna zmaga Vladimirja Putina potrjujeta, da Moskva ne bo veliko spreminjala politike iz preteklih let. Vojna v Ukrajini se spreminja v igro na vse ali nič in Kremlj bo poskušal Kijev čim prej zlomiti. Hkrati ostaja vprašanje ruske diplomatske izolacije na Zahodu prednostna naloga Washingtona, saj se Moskva obrača proti drugim delom sveta.

Vse bolj neodvisni glasovi iz New Delhija, Ankare, Rijada, Brazilije, Kaira, Abu Dabija in vseh tistih, ki so desetletja bili del politike Zahoda, neposredno ali posredno, kratkoročno veselijo Moskvo in Peking. Vendar pa dolgoročno Moskva in Peking računata na bistveno manj držav. Ena od njih je tudi Iran. Teheran in Moskva sta se konec leta 2023 dogovorila, da bosta iz trgovine izključila ameriški dolar in trgovala v rubljih in rialih brez uporabe SWIFT-a, ki ga nadzoruje Zahod. Zavezništvo Rusije, Irana in Kitajske bo še naprej največja skrb Zahoda.

Ena od držav, na katero Rusija in Kitajska posebej računata, je Severna Koreja, ki bi lahko okrepljena z ruskim orožjem in dejanskim kršenjem sankcij s strani številnih držav, bila bolj dejavna kot običajno, iskala način, da se osvobodi izolacije in slabi moč Washingtona v tej regiji. Del tega regionalnega obračuna bi lahko bilo tudi Južno kitajsko morje, kjer se več držav spori s Pekingom glede pravice dostopa, medtem ko jim Washington daje podporo. Vprašanje Tajvana lahko vedno eskalira.

Ekonomija in politika

Tisti, ki pozivajo k koncu prevlade Zahoda, verjamejo, da je glavna naloga „dedolarizacija“ svetovnega gospodarstva, zato je treba pričakovati, da bodo nekatere države, blizu Rusiji in Kitajski, nadaljevale po tej poti. Vendar obstajajo tudi nasprotne napovedi. Novoizvoljeni argentinski predsednik Javier Milei je napovedal, da bo v okviru ekonomskega eksperimenta, ki bi lahko spremenil to državo, uvedel ameriški dolar. Če bo eksperiment uspel, bi Milei lahko preprečil načrte Moskve in Pekinga v Latinski Ameriki. Milei je že zavrnil članstvo v BRICS-u, kamor je kandidiral njegov predhodnik.

Svet naj bi bil priča tudi ekonomskemu razvoju Indije, za naklonjenost katere se potegujeta Združene države in Rusija. Najbolj naseljena država na svetu pričakuje naložbe in pomoč, da bi lahko parirala Kitajski, še posebej pri razvoju vojaške industrije in sodobnih tehnologij, katerih jedro je umetna inteligenca (AI). Indijo spomladi čakajo tudi volitve, na katerih ima volilno pravico okoli milijarda ljudi, po ocenah pa naj bi Narendra Modi ostal na oblasti.

Poleg Indije bi države, ki prodajajo nafto in zemeljski plin, lahko nadaljevale z močno gospodarsko rastjo, če bodo sankcije Zahoda proti Rusiji trajale in bodo cene energentov rasle.

V Evropski uniji se bodo nadaljevali načrti digitalizacije in energetske tranzicije v skladu s sprejetimi dokumenti. Evropske države od začetka ruske agresije na Ukrajino spreminjajo svojo politiko, zato je zdaj povsem jasno, da bosta ekonomska in energetska neodvisnost prednostna naloga Bruslja in številnih vlad. To še posebej velja za Nemčijo, ki začenja z načrtom vojaškega krepitve, njen končni politični smeri pa bodo določile ameriške volitve, stanje v Ukrajini, delo nove pro-bruseljske poljske vlade in Francija Emmanuela Macrona, katere politiko je vse težje natančno opredeliti.

Poleg tega bo EU verjetno priča krepitvi skrajne desnice, ocene pa govorijo, da se bo to pokazalo na letošnjih volitvah v Evropski parlament. Na drugi strani Rokava bodo Britanci verjetno do konca leta izstopili na volitve in po štirinajstih letih na oblast vrnili laburiste.

Umela inteligenca bi lahko letos dosegla svojo polno afirmacijo in bolj kot kdaj koli postala del naše vsakdanjosti, kar bi bil še en korak v njenem razvoju in vse širši uporabi.

Globalna gibanja

Podnebne spremembe se dogajajo po vsem svetu in postajajo skupna skrb vseh držav. Tudi letos bodo zaradi podnebnih sprememb, predvsem suše, milijoni ljudi v Afriki in Aziji krenili proti severu. Vendar pa veliki onesnaževalci in velike sile nimajo skupnega odgovora.

Tisto, s čimer se velike sile strinjajo, skrbi preostali svet. Rekordni vojaški proračuni velikih sil in držav, ki so v njihovih taborih, zagotovo niso dobra novica. Višek orožja bi se lahko znašel v manjših lokalnih vojnah po vsem svetu. Nedavna operacija Azerbajdžana v Gorskem Karabahu kaže, da so takšne kratke in omejene vojne možne in da lahko prinesejo rezultate.

Na koncu, čeprav svet že dolgo časa ima vse manj velikih filozofov in velikih idej, kako narediti svet boljše mesto, se spomnimo enega največjih v zgodovini – Georga Wilhelma Friedricha Hegla, oziroma njegove teorije o stalnih spremembah, ki jih pogosto ni mogoče predvideti, ter v konkretnem primeru zaključiti, da lahko načrti tudi največjih sil propadejo čez noč in da svetovno sceno oblikujejo nekateri drugi akterji in dogodki.