Policija, politika in patriotizem: Kje je resnična dolžnost?

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Medtem ko kolone ljudi v tišini pešačijo proti Potočarom, se v Sarajevu vodi razprava, ali naj policisti Direkcije za koordinacijo policijskih organov BiH gredo na Marš miru in ali jim je to treba plačati. V državi, kjer je pojem patriotizma leta razredčen do neprepoznavnosti, se zdaj poskuša uvesti kot „plačana obveznost”.

V tem trenutku iz nekaterih kabinetov glasno kritizirajo odločitev direktorja Direkcije Enesa Karića, da Marš miru ne bo uradna naloga policistov. Vendar to niso običajni kabinetski glasovi, temveč prav tisti, ki so v preteklih mesecih iskali politično zaščito in ugodnosti, ki jim po zakonu ne pripadajo. In takrat, kot tudi zdaj, jim je država služila kot sredstvo, ne kot odgovornost.

Policisti niso marširali, ko je bilo treba. Na žalost, policijske agencije BiH niso pokazale moči, ko je bilo to najbolj pomembno, v trenutku, ko je bil nalog za prijetje Milorada Dodika neizvršen. In tam se je razkrila bistvo. Ne v Potočarih, ne v Nezukah, ampak na vratih institucij, ki bi morale delovati, pa niso.

Marš miru ni priložnost za „opravljanje naloge” in obračunavanje preko medijev. To ni priložnost za dnevno plačilo, poveljniška vozila in plačane ure. To je osebna stvar vesti. Hoja za tiste, ki ne morejo več hoditi. Hoja za tiste, ki so bili ubiti, ker so verjeli v domovino. Na koncu, za takšne stvari obstaja tudi letni dopust!

Patriotizem je biti tam, kjer je treba, to so Potočari, pri zagotavljanju varnosti pogreba in komemoracije v času, ko v Direkciji za koordinacijo policijskih organov primanjkuje policistov. Pravi patriotizem ni stvar uradne dolžnosti, temveč zavedanje o pomembnosti trenutka in odgovornosti do žrtev in skupnosti.

Žalostno je, da se tudi ta dan, najpomembnejši v kolektivnem spominu te države, uporablja za notranjepolitične obračune in samopromocijo. Še bolj žalostno pa je, da se vse to poskuša zaviti v patriotizem.

Patriotizem ni hedonizem. In nikoli ne bo.