Podvojeni Konaković je čas Čovićev, čas Plenkovićev pion: Zbog tega se bolj boji Slavena Kovačevića kot njegovi šefi!

Piše: Rasim Belko

Prvo se žrtvujejo pioni.

Pričakovalo se je, da bodo prve reakcije na objavo kandidature Slavena Kovačevića za predsedstvo BiH prišle iz HDZ BiH, a razen v medijih in na forumih, ki so blizu stranki Dragana Čovića, reakcij ni bilo.

Namesto neposredne reakcije je Čović izkoristil sarajevskega piona Narod i pravda in njenega predsednika Elmedina Konakovića, da prvi politični umre v nasprotovanju nečiji kandidaturi.

Konaković, oziroma njegova stranka, je izstrelila prazne naboje proti Kovačeviću, kar kaže na živčnost in paniko, ki bi priličili Draganu Čoviću in HDZ-ju. In to že ni več presenečenje, nasprotno, logično sledi korakom, ki jih sledi Elmedin Konaković.

Od imenovanja na položaj vodje bh. diplomacije je Konaković pokazal absolutno zvestobo Republiki Hrvaški in njeni politiki do Bosne in Hercegovine. Včasih, na začetku mandata, Konaković ni smel pravilno odgovoriti na vprašanje, ali je Hrvaška izvedla oboroženo agresijo na Bosno in Hercegovino.

V studiu HRT-ja se je nemirno premikal, okleval in na koncu izognil izreči tisto, kar je Mednarodno kazensko sodišče v Haagu razsodilo – da je Hrvaška izvedla agresijo nad BiH s sodelovanjem v Združenem zločinskem podvigu.

V zadnjih treh letih se je Konaković obračunaval z vsemi, predvsem s tistimi v Sarajevu, ki so se zavzemali za reševanje ključnih vprašanj v interesu države Bosne in Hercegovine in njenih državljanov. Molčal je, bil maksimalno miren glede dejstev, da je bil Dragan Čović ključni partner Miloradu Dodiku pri poskusu rušenja ustavnega reda, pa tudi glede vseh blokad, ki jih je Dodik izvajal v sodelovanju s Čovićem.

Brez Čovića teh blokad ne bi bilo, a mu Konaković ni smel odgovoriti niti enkrat. Je pa zato drzno spodkopal poskus Slavena Kovačevića, da bi državljanom Bosne in Hercegovine omogočil demokratično pravico, da glasujejo za vse kandidate za predsedstvo, ter spremembo načina izvolitve delegatov v Dom naroda.

Konaković že od začetka mandata zagovarja lažno argumentiran Čovićev narativ, da “Bošnjaki ne bi smeli voliti hrvaških predstavnikov”. Nasproti temu narativu HDZ-NiP je volilni zakon Bosne in Hercegovine, ki pravi, da ima vsak državljan s prebivalištem v entiteti Federacija BiH pravico glasovati za vsakega kandidata za predsedstvo BiH iz te volilne enote.

Toda Konaković je dobil nalogo in kot zvest poslušnik in podvojeni politični služabnik, čas Plenkovićev, čas Čovićev, na istem diskurzu poskušal razvrednotiti pritožbo Kovačevića na Evropsko sodišče v Strasbourgu.

Takrat je, kot to počne tudi danes, izkrivljal dejstva, na primer trdi, da se je Kovačević pritožil na obravnavo Bosancev in Hercegovcev kot ostalih, čeprav je celo pravnim laikom povsem jasno, da se je Kovačevićeva pritožba nanašala na onemogočenost voliti člana predsedstva BiH s celotnega območja Bosne in Hercegovine in popolno onemogočenost voliti delegate Doma naroda.

Toda Konaković je pion narativa hrvaške politike, zato mu dejstva ne ovirajo propagandne misije. Kovačević je v enem od intervjujev za Patrijo jasno povedal: “v vseh svojih podajah jasno dokazujem, da je volitev v predsedstvo Bosne in Hercegovine etnično in teritorialno omejena, ter da sem prizadet, ker ne morem v celoti glasovati za vse kandidate, za kandidate za Dom naroda pa ne morem nikakor, niti gre za posredne volitve, ker ne more posredno izvoljeno telo izvesti novih posrednih volitev in to po novih volilnih seznamih, ki z nami volivci nimajo nobene zveze”.

Konaković je hkrati, kot tudi ostali iz bloka Trojka, omogočil, da so nelegalne agentice Bosne in Hercegovine odšle v Strasbourg in v sodelovanju s politiko Republike Hrvaške, Christianom Schmidtom, oborile prvostopenjsko sodbo v primeru Kovačević, s silo propagande in podkupovanja, ne pa pravnih argumentov.

Zato ni čudno, da je Konaković danes na naslovnicah vseh pro HDZ medijev v Bosni in Hercegovini in zunaj nje. Ker je logična posledica njegove politike in potez v zadnjih treh letih dejstvo, da je izstrelil prvi strel v legitimno in legalno kandidaturo Slavena Kovačevića za člana predsedstva.

Navsezadnje je Konaković pred samo nekaj dnevi pokazal, kako zelo je zvest podpornik Plenkovića, Čovića in Maksa Primorca. Na srečanju, kamor ni smel iti, je hvalil Plenkovića kot prijatelja Bosne in Hercegovine, ki se je takoj zatem agresorsko prikradel v našo državo s pomočjo notranjih kvislingov. In nato odšel na obisk k Miloradu Dodiku, na katerega Konaković napada z vso močjo, prizadevajoč si ustvariti lažno sliko o uspešnem odstranjevanju predsednika SNSD-ja iz političnega življenja Bosne in Hercegovine.

Zavedajoč se dejstva, da je politika bloka Trojka Bosno in Hercegovino nazadovala bolj kot vse druge politike in da bodo nekatere škodljive posledice težko popravljive, Konakoviću ostaja le, da upa, da bo imel dovolj sreče, da ga po volitvah 2026. HDZ in Dragan Čović poskusita rešiti kot piona za obračun znotraj sarajevske kotline.

In medtem ko obtožuje Kovačevića in Demokratsko fronto kot stranko, ki ga je kandidirala, Konaković gleda v ogledalo in govori o domnevnih resničnih motivih in ozadju “takega rušilnega pohoda na idejo izgradnje pravičnejšega sistema”. Verjetno je izgubljeni pion hrvaške politike prepričan, da smo pozabili, da je prav on večkrat izjavil, da je proti pravičnejšemu sistemu, in v primeru pritožbe na ESLJP neposredno podprl boj proti temu pravičnejšemu sistemu.

Popolnoma se je izgubil, sreča je, da so volitve čez manj kot leto dni, ker bo takrat izgubljen med velikimi čustvi in majhnimi možnostmi, nekje v zakotju nedoraslih politikov!