Plačamo tuđe napake: Cena energetske (ne)demokratičnosti!

Piše: Kenan Hodžić, višji asistent Fakultete za kriminalistiko, kriminologijo in varnostne študije ter član Političnega sveta Čuvarov Bosne

Ko plačujemo električno energijo, ne plačujemo samo kilovatnih ur, plačujemo tuje napake, strankarsko zaposlovanje in slabe odločitve. V Bosni in Hercegovini ceno elektrike določa politika. In to slaba politika. Podražitve so posledica odločitev, sprejetih v kaotičnem in netransparentnem sistemu.

Energetska varnost v BiH je ogrožena s slabim upravljanjem, epošalnim napakami in lahkomiselnostjo z dominantnim strankarskim nadzorom nad javnimi podjetji in slepim izvajanjem tranzicije brez lokalne podpore.

Cena električne energije v BiH narašča, čeprav se oblasti hvalijo z „zelenimi cilji“ in „razvojem“. V našem primeru sprememba cen ni vzrok, ampak simptom strukturnih slabosti energetskega sistema. Državljani plačujejo več, medtem ko energetska podjetja poslujejo brez odgovornosti, monopol pa ostaja nedotaknjen. Vprašanje je, ali govorimo o tranziciji ali improvizaciji. Namesto strateške politike imamo vrsto ad hoc ukrepov, ki koristijo velikim igralcem, breme pa prelagajo na navadne ljudi.

Prejšnje subvencije za obnovljive vire, kot so tako imenovane feed-in tarife, so omogočile zasebnim investitorjem visoke zaslužke, medtem ko so stroške nosili državljani. Nove regulirane tarife dodatno zapletajo situacijo. Zakaj na primer gospodinjstva, ki porabijo do 300 kWh, ne bi imela ugodnosti in znižane tarife. Vendar takšna politika zahteva natančno identifikacijo uporabnikov in institucionalne zmogljivosti, ki trenutno ne obstajajo. Energetska revščina, situacija, v kateri državljani ne morejo plačati osnovnih potrebščin, postaja vsakdanja. Absurdno je, da se pomoč ne usmerja najbolj ogroženim.

Eden temeljnih problemov je dejstvo, da model korporativnega upravljanja v energetskem sektorju nikoli ni zaživel. Elektropodjetja delujejo kot podaljšana roka političnih strank, brez jasne odgovornosti do potrošnikov. Ne obstaja resnična tržna konkurenca, niti strategija razvoja energetskega sektorja, ki bi bila rezultat strokovne, ne pa politične razprave. Sistem, v katerem majhno število privilegiranih profitira, večina pa plačuje več, ni ne pravičen ne vzdržen.

BiH je nekoč bila izvoznik električne energije. Danes je energetsko odvisna in to ne zaradi pomanjkanja virov, ampak zaradi slabih odločitev. Elektropodjetja so pod strankarsko kontrolo, naložbe so netransparentne, infrastruktura pa zanemarjena. Vse to povečuje ranljivost države, medtem ko medtem državljani vse težje prenašajo stroške.

Rešitev obstaja, imenuje se energetska demokracija. To pomeni večje sodelovanje državljanov in lokalnih skupnosti pri proizvodnji in distribuciji energije. Poleg centraliziranih sistemov za osnovno energijo je treba podpreti male solarne mreže, energetske skupnosti in druge oblike lokalne proizvodnje. Tako državljani postanejo proizvajalci, ne le pasivni potrošniki. In ja, navedeno ni v rangu revolucionarnih odkritij, ampak zdrave prakse in evropskih naučenih lekcij.

Energetska tranzicija v BiH bi morala privesti do razvoja civilnega energetskega sektorja. To bi prispevalo ne le k energetski varnosti, ampak tudi k demokratizaciji javnega prostora. Globalni trend razvoja državljanske energije, skozi participacijo posameznikov in skupnosti, lahko ponudi odgovore tudi na lokalne izzive. Takrat decentralizacija in participacija ne pomenita le cenejše električne energije, pomenita večji nadzor nad viri, večjo odpornost in pravičnejši sistem. To je odgovor na podražitve, energetsko revščino in politične manipulacije.

Če oblast resnično želi tranzicijo, potem mora začeti vlagati v ljudi. Energetska tranzicija ne sme biti izgovor za nove podražitve in socialno nepravičnost. Mora postati proces pravične spremembe, v korist državljanov, ne pa na njihov račun.

V trenutku, ko cene divjajo, je jasno, da ne potrebujemo več „regulacije“ od zgoraj, ampak energijo od spodaj, iz skupnosti, iz stanovanj, iz pobude ljudi, ki zahtevajo pravičen sistem.