Vprašanje za Izetbegovića in Nikšića, ostali naj se najdejo: Je interes posrednikov in "mešetarjev" pomembnejši od države BiH?

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Medtem ko Milorad Dodik že mesece histerično udarja po ustavnem redu Bosne in Hercegovine, verjetno prepričan, da je ta država njegova zasebna plantaža žganja in gostilna brez fiskalnega računa, politična scena sarajevske spodnjosti in tako imenovane bosanske provincije še vedno sedi s prekrižanimi rokami in gleda v tla, kot da gre za sosedski pretep in ne za frontalni napad na državo.

Od konca februarja, ko se je Dodik podal v odprt protizakonit ples, napetosti ne pojenjajo. Vsak dan nova protizakonita diverzija, vsak dan nova grožnja in izsiljevanje, politični predstavniki bosanske strani pa se obnašajo, kot da čakajo, da se vse samo od sebe ustavi. Pa se ne bo, ker se nikoli ni.

Nobena stranka — resnično nobena — ni ponudila konkretnega, jasnega in državotvornega odgovora. Ni se zbralo deset ljudi za isto mizo, da bi vsaj napisali skupno sporočilo, kaj šele da bi artikulirali načrt, kako zaustaviti politično divjanje, ki vodi državo v destrukcijo.

Da bi bilo še bolj groteskno, edini, ki so nekaj poskusili, je sarajevska Trojka, in to bolj iz dolžnosti, ker jim je že na začetku bilo jasno, da udarjajo z glavo ob zid, imenovan Dragan Čović. A preko Čovića ne Dodiku, ne Beogradu, ne Zagrebu ne sme las pasti z glave, ker so mednarodni mentorji že zdavnaj razporedili figure na šahovnici. Trojka je tam, da odigra vlogo „državotvorne opcije“ in „evropskega tečaja“, medtem ko dejansko stopica na mestu in pazi, da ne povzroči preveč hrupa.

Največjo odgovornost, jasno, nosita SDA in SDP. Prva kot najmočnejša bošnjaška stranka, druga kot formalno najmočnejša „levica“ in akter oblasti po vertikali. Njihova neaktivnost ni več le politična nesposobnost — postaja sostorilstvo. Kajti vsak dan molka pred Dodikovimi rušilnimi pohodi je jasno znamenje, da so njihove medsebojne igre pomembnejše od interesov države.

Postaja z golim očesom videti strah velikih bosansko-bošnjaških voditeljev, da bo eden izmed njih prvi stopil naprej in ponudil agendo za ukrepanje pri obrambi Bosne in Hercegovine in njenega ustavnega reda. Bosna kot država, pa tudi njeni državljani, imajo srečo, da ti voditelji niso bili v tistih časih, ko se je pripravljala agresija in ko se je država branila pred agresijo. Srečni smo tako mi kot država, ker nas očitno ne bi bilo, če bi nas vodili ti voditelji.

Kajti to so voditeljske lupine, ki v strankah delujejo po metodah Kim Jong Una, imajo kopico svetovalcev, tajnic, strokovnjakov, pa nam niso ponudili ničesar omembe vrednega. Eden od teh voditeljev se izpostavlja kot voditelj Bošnjakov, drugi je dejansko premier polovice države, pa še vedno v vlogi prvega med levico. In oba rada prideta pred kamere, igrata vlogo voditeljev, le da se seštevek pomena in kakovosti tega, kar nam povesta in pokažeta, ne podaljša dlje od televizijske oddaje.

Da zadeva v političnem bazenu bosanskih morskih psov iz silikona ne bi bila tako črna, so poskrbeli najbolj sposobni v najmočnejših strankah in njihovi partnerji iz nekaterih drugih. Škoda le, da so takšni večinoma na strani zakona in posvečeni predvsem osebnim poslovnim interesom, ne državi.

Kajti po sarajevskih kuloarjih se že na veliko šepeta o zeleno-rdeči koaliciji za leto 2026. Zveni kot nujno potreben dogovor v eri politične nestabilnosti? Ne bodimo naivni. To ni nobena državotvorna platforma, ampak pakt proračunskih posrednikov in razpisne mafije, ki je ugotovila, da je čas, da se ponovno združijo, da bi odprli pipe javnega denarja.

To ni sporazum o ohranitvi države, ampak dogovor o delitvi plena. Vse se zvede na to, ali bodo Bakirovi in Nerminovi ljudje imeli prost prehod do proračuna preko zelenih in rdečih razpisov. Država? Kdo še misli na državo.

In zato — medtem ko se Dodik valja v bahavosti, mednarodna skupnost pa opravlja svoj diplomatski minimum, ostaja vprašanje, na katerega morata odgovoriti tako Bakir Izetbegović kot Nermin Nikšić, pa tudi vse druge stranke bosanske provincije, ki mislijo, da jim bo zgodovina pozabila sramotno pasivno vlogo:

Je interes političnih pešakov in posrednikov pomembnejši od države Bosne in Hercegovine?

Če jim je pomembnejše prvo — namesto političnih belih ledvic za javnost naj to vsaj javno priznajo, da narod končno ve, da ne zapravlja časa z iluzijami.