Napisal: Armin Sijamić
Padec režima Bašarja al Asada je spremenil Bližnji vzhod. Ena od držav, ki je v takem razpletu utrpela resen udarec, je Iran. Uradni Teheran zdaj potrebuje novo politiko, medtem ko rivali profitirajo od spremembe oblasti v Damasku.
Kako so izgledali zadnji tedni oblasti Bašarja al Asada, je še vedno skrivnost. Nekateri krivdo iščejo v Asadu, drugi v Rusiji in Iranu. Vendar pa je znano, da so imeli Asad in Teheran težave v komunikaciji, saj sirijski voditelj ni privolil v iranske zahteve, predloge, načrte...
Mediji pišejo, da je Asad zavrnil iranska opozorila, da se v Idlibu pripravlja vojaška operacija proti sirijski vojski, da je zavrnil poslati uradno prošnjo Teheranu za vojaško pomoč, pred tem pa je zavrnil odpreti fronto na izraelski meji in tako pomagati libanonskemu šiitskemu Hezbolahu, ki se je vključil v vojno za pomoč palestinskemu Hamasu. Domnevno je Hezbolahu, posledično tudi (pro)iranskim silam, prepovedal uporabo sirijskega ozemlja v vojni z Izraelom, iz strahu pred napadom na Damask.
Če je karkoli od tega res, potem je imel Iran čas, da se pripravi na to, kar sledi po Asadovi zavrnitvi, da ostane pomembna povezava v t.i. „Osi odpornosti“, ki se razteza od Irana, Iraka, Sirije, Libanona in Jemna. Asadov padec pomeni prekinitev osi med iransko mejo in Sredozemljem, oziroma prepustitev Hezbolaha brez kopenske povezave s zavezniki, saj prve proiranske sile ostajajo na iraški meji.
Nova realnost
Hezbollahove oskrbovalne verige so prekinjene po kopnem, izraelska vojska pa je zdaj za njihovim hrbtom, saj se je povzpela na vrh gore Hermon v Siriji. Hezbollah je v neprijetnem položaju in se mora transformirati. Poleg tega, da se mora posvetiti notranjim političnim razmeram in pridobiti zaupanje ljudi, se mora omejiti na delovanje v Libanonu. Torej, poleg političnega obstoja, se mora Hezbollah preobraziti v organizacijo, ki se bo ukvarjala samo z Libanonom, če jih Izrael in Zahod ne uničita.
Iran mora najti nove kanale za oskrbovanje Hezbolaha in ni dvoma, da ga bo našel, vendar prav tako nihče ne dvomi, da to ne bo v obsegu in tako enostavno, kot je bilo, ko je v Damasku sedel Asad. Eden od iranskih ukrepov bo tudi usmerjanje Hezbolaha k lastnim virom, kar bo vodilo tudi do drugačnega stališča te skupine, kot tudi celotne „Osi odpornosti“.
Iran je zdaj oddaljen od severne izraelske meje. Izrael je trdil, da se tam utrjuje prisotnost iranskih sil. Poleg tega je Iran izgubil tudi mesto Al-Bukamal, strateško pomemben položaj na iraško-sirski meji, nato prisotnost v Damasku, Alepu in na sirijski obali. Vsa ta mesta so Iranu dajala veliko prednost pred vsemi njegovimi nasprotniki.
Med dvema blokoma
Brez Damaska v svoji verigi zaveznikov, Teheran potrebuje novo strategijo, saj še vedno nadzoruje tri glavna arabska mesta (Bagdad, Sana in Bejrut). Od začetka vojne v Gazi 7. oktobra lani, je Iran utrpel velike udarce, vendar je dosegel tudi nekaj pomembnih zmag.
Zdaj stvari stojijo drugače in Iran bo spremenil svoj pristop, vendar ne politike. Za razliko od Rusije, ki je s porazom v Siriji izpadla iz najpomembnejših geopolitičnih procesov na Bližnjem vzhodu, je Iran ostal v igri. To trdi tudi iranski ajatola Ali Hamenei v svojem nedavnem nagovoru.
„Večji pritisk ustvarjate, močnejši postaja odpor. Več zločinov storite, bolj odločen bo odpor. Bolj ko se borite proti njemu, bolj se bo širil,“ je dejal Hamenei. V bistvu je to poziv k motivom, zaradi katerih je bila ustvarjena „Os odpornosti“, pri čemer se računa, da se bo milijone ljudi na Bližnjem vzhodu dvignilo zaradi občutka krivice. Gledano s tega zornega kota, ima Hamenei popolnoma prav.
Toda tudi drugi se sprašujejo in imajo načrte. Iran se mora uskladiti s temi načrti. Z prihodom oblasti v Damasku sil iz gibanja Muslimanska bratovščina, so se izrisali trije veliki bloki pri muslimanih Bližnjega vzhoda. Eni so zbrani okoli Turčije in Katarja, njihovi arabski rivali okoli Savdske Arabije, Egipta in Združenih Arabskih Emiratov, Teheran pa ima omenjene zaveznike.
Savdska Arabija, Egipt, Združeni Arabski Emirati in Bahrajn so Muslimansko bratovščino razglasili za teroristično skupino. Iran tega ni storil, mnogi pa pravijo, da imata ta in iranski blok potencial za sodelovanje, kar je pokazal odnos Teherana do Hamasa. Navedimo še dva primera. Prvič, Iran in Katar skupaj upravljata z največjim poljem zemeljskega plina na svetu, in drugič, Turčija je bila dolgo časa okno v Zahod za Teheran. Uradna Ankara je podpisala pomembne trgovinske sporazume s Teheranom, kljub vsem razlikam.
Iran se je trudil izboljšati odnose s Savdsko Arabijo, kar se je na koncu tudi zgodilo. Ta teden je Masoud Pezeshkian v Kairu, kot prvi iranski predsednik, ki je to storil po letu 2013. Egiptovski zunanji minister Badr Abdelatty se je udeležil Pezeshkianove slovesnosti ob inavguraciji v Teheranu julija 2024., zabeleženi pa so bili tudi drugi stiki uradnikov obeh držav. Verjame se, da bosta državi ponovno vzpostavili diplomatske odnose v polnem obsegu in izmenjali veleposlanike.
Torej, Iran se nahaja med dvema blokoma, kar postaja klasična „teorija iger“, v kateri mora predvideti, kako se bosta dva bloka obnašala do njih in drug do drugega. Ni dvoma, da bodo stratege v Teheranu o tem razmišljali in pod pritiskom, da se dva bloka ne približata in obrneta proti Teheranu, kar se je zgodilo v Siriji, ko se je začela vstaja proti Asadu.
Izrael in Zahod
Medtem ko se bo ukvarjal s to dilemo, se mora Iran ukvarjati tudi z odnosom do Izraela in Združenih držav Amerike, katerih naslednja predsedniška administracija bo polna proizraelskih kadrov. Donald Trump, ki bo funkcijo prevzel čez manj kot mesec dni, se je v svojem prvem mandatu izkazal kot velik nasprotnik kakršnegakoli dogovora z Iranom, če ta ne vključuje podreditev te velike države interesom Izraela.
Zdi se, da je pred Teheranom težko obdobje, če ga primerjamo z nekaj leti nazaj. Ankara, Rijad, Kairo, Tel Aviv in Washington imajo svoje načrte in nekateri od njih predvidevajo zmanjšanje iranskega vpliva v določenih delih Bližnjega vzhoda.
Vendar pa ima Iran priložnost, da nekatere probleme prepusti drugim, zdaj ko Asada ni v Damasku. Namreč, nekatere muslimanske države so Iranu in njegovim zaveznikom zamerile, zakaj se ukvarjajo z vprašanjem Palestine in zakaj drugim ne pustijo, da to vprašanje rešijo, obtožujejo Teheran, da to uporablja za svoje interese. Zdaj, ko sta oba omenjena bloka izbila na mejo Izraela, ima Teheran priložnost, da se umakne na stran in to vprašanje prepusti drugim, s čimer si zmanjša pritisk s strani Zahoda in regije.
Teheran bo v prihodnjem obdobju moral redefinirati politiko do Bližnjega vzhoda. Poraženstvo v Siriji je uvod v novo obdobje za Iran, končni izid pa bi lahko bil tako pozitiven kot negativen, odvisno od tega, kako se bo Teheran postavil in kako se bodo postavili drugi. Eden od tistih, od katerih je veliko odvisno, je Trump, ki se je izkazal kot sovražnik Irana, pa tudi kot oseba, nagnjena k pogajanjem tudi z največjimi sovražniki, kot so oblasti v Severni Koreji. Bližnji vzhod se je spremenil od prvega Trumpovega mandata in za veliko stvari se zdaj sprašujejo Tel Aviv, Teheran, Ankara, Rijad...
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci sabotirali Američane, nov poskus konec junija
