Omeragić o grozotah Bijeljine: Arkanov zločin in plamen vojne, Bošnjake smo prepoznavali po grozi v očeh

Razgovarala: A. Čorbo-Zećo

Bijeljina je bila uvod v agresijo na BiH. Spominjam se, da sem v mesto vstopil 3. aprila, začne svojo zgodbo novinar Sead Omeragić, ki je po Arkanovem masakru 1. aprila 1992 vstopil v Bijeljino dva ali tri dni kasneje.

Sead Omeragić

Močna eksplozija je prebudila prebivalce Bijeljine po polnoči 31. marca 1992. Aleksandar Zekić je vrgel bombo v kavarno pri avtobusni postaji, ranjenih je bilo šest oseb. To je bilo napoved vojne v tem mestu in terorja, ki bo sledil v naslednjih dneh. Dan zatem, 1. aprila 1992, je Bijeljina gorela.

Tistega dne so Tigri, ki jih je vodil zločinec Željko Ražnatović Arkan, zasedli Bijeljino. Z vstopom v Bijeljino je Arkan prevzel oblast v mestu in ukazal sistematično mučenje in ubijanje muslimanskega prebivalstva.

Šele okoli 3. aprila je Vojska Republike srbske odstranila trupla masakriranih v pričakovanju prihoda delegacije Vlade Republike Bosne in Hercegovine z nalogo preiskave, kaj se je zgodilo.

Z delegacijo je prišel tudi novinar Omeragić.

“Spominjam se zastave na mestni mošeji, novic na radiu v avtu, ko vstopamo v Bijeljino, da so na mestnem smetišču našli 24 'neznanih' trupel, oboroženih v uniformah JNA na vsakih pet-šest metrov s cevmi, uperjenimi v kolono avtomobilov.

Kasneje v mestu obisk bolnišnice in sprehod po ulicah. Povsod strah in groza v očeh Bošnjakov. Neka ženska pristopi k meni, članica je liberalne stranke, in tiho reče, da se sramuje tega, kar so njeni rojaki Srbi storili svojim sosedom,” pripoveduje za Patrijo Omeragić.

Več Bošnjakov je ranjenih, v bolnišnici, se spominja Omeragić, in ni se treba niti predstaviti, vidi se po prestrašenih pogledih.

“Kasneje izvem, da so oboroženi Bošnjaki Muslimani postavili barikade zaradi terorja, ki so ga sosedje izvajali nad njimi, in imeli so skupaj 12 pištol in eno staro puško tandžaro. Spominjam se, ko mi je Arkanovec postavil cev heklerja na čelo in me poskušal odvleči iz stavbe Občine. In vodnika v uniformi JNA, ki me vleče nazaj in ne pusti, da me odpeljejo. In spominjam se tistega najbolj bednega trenutka, ko general Marijan Praščević poroča Arkanu.

Ti obiski Biljane Plavšić in Fikreta Abdića so bili navaden cirkus, da se v lažnem upanju, ki ga ustvarja zgodba o mirovnih akcijah, lažje nadaljuje z ubijanjem. Vsega mi je bilo dovolj. Odhodi tega dvojca Abdić-Plavšić v Dervento, Bosanski Brod. Pravkar se dogovorijo premirje, traja deset minut, nato pa se nadaljuje granatiranje in streljanje huje kot prej. Spominjam se svojega prepira v Tuzli s Plavšićko in Miletom Dubajićem, poveljnikom garnizona JNA. Ta moj prepir je razbil zbor. Potem pa s Fikretom Abdićem na poti nazaj v Sarajevo. Zavestno sem ga žalil, da bi v njem prebudil zavest o tragediji, ki čaka bošnjaški narod.

„Imel si v Agrokomercu 23 tisoč pušk, vzemi to in oboroži narod.“ 'Ne, pravi, prišli so nekakšni oficirji in vse odnesli. Rečem mu jezno: „Pojdi v Cazinsko krajino, pojdi v Krupo in dvigni ta narod k vstaji, prihaja vojna in pokol tvojega naroda.“ Reče mi: „Ne bo vojne.“ In mu žaljivo vržem: „Potem pojdi šteti jajca v Agrokomercu, nisi za nič drugega.“

Vedela sva tako jaz kot on, da so v avtu prisluškovalci in da nekje v tej koloni nekdo posluša najin pogovor. Ampak jaz sem moral govoriti in tudi bes me ni zapuščal. Prav tako kot so danes besni mnogi na to ležernost te oblasti. Bijeljina je označila začetek najbolj brutalne zločinske agresije na državo BiH. Zločinom so sledile najcenejše in najbolj primitivne laži. Včasih pomislim, da se po tistem grozljivem klanju nismo ničesar naučili. Tudi danes se laži množijo in množijo,” dodaja Omeragić.