Olmert in al-Qudwa sta pokazala, da obstajajo ideje za konec konflikta, a trenutno ni volje

Napisal: Armin Sijamić

Nekdanji izraelski premier Ehud Olmert in nekdanji palestinski zunanji minister Nasser al-Qudwa sta prejšnji teden predstavila skupni načrt za konec vojne v Gazi in za oblikovanje palestinske države, ki bo obstajala ob Izraelu. Načrt obeh nekdanjih visokih politikov ni bil deležen pretirane pozornosti, kar pove tudi o samem konfliktu, ki traja.

Da imajo nekdanji politiki in uradniki »naknadno pamet«, ni novost. Njihova zgodba je vedno bolj ali manj enaka – delali so na tem, da bi se to zgodilo, a okoliščine niso bile ugodne. Načrt, ki sta ga prejšnji teden predstavila Olmert in al-Qudwa, bodo nekateri zagotovo, morda tudi upravičeno, gledali s tega vidika. Prav tako bodo nekateri načrt diskvalificirali zaradi biografij njegovih avtorjev.

Vendar pa bi moral predlog dobiti priložnost, vsaj pred zgodovino, saj sta od 7. oktobra Izrael, še posebej pa Gaza, utrpela ogromna stradanja. Več kot štirideset tisoč ljudi je bilo ubitih, na stotine tisoč ranjenih, milijoni razseljenih, več kot 80 odstotkov zgradb v Gazi je uničenih, grozi regionalna vojna... Poleg tega v medijski kampanji »upravičenosti« dejanj, ki se izvajajo, zamegljujejo dejstva, da je mir mogoč in da obstajajo konkretni predlogi, ki jih sprejemajo mnogi na obeh straneh.


Nekdanji izraelski premier Ehud Olmert

Zgodovina zavračanja

Ko govorimo o izraelsko-palestinskih pogajanjih, se postavlja tudi vprašanje zavračanja teh pogajanj ali ponudb, ki so bile na mizi. Trdi se, da niso poštene, še posebej do Palestincev, da se pogaja, da se ne bi dogovorili, in da ekstremisti ne želijo miru. Izraelskega premierja Yitzhaka Rabina so leta 1995 ubili ekstremisti, potem ko se je pogajal s palestinskim voditeljem Yasserjem Arafatom.

Tudi danes obstajajo tisti, ki ne sprejemajo ideje, da Izrael in Palestina obstajata kot dve državi. V aktualni vladi Benjamina Netanyahua so nekateri zgradili svojo politično podobo na ideji, da je treba Palestince vedno in povsod na vse načine napadati, dokler jih ne izselijo. Takšna stališča zdaj zagovarja tudi sam Netanyahu, ki pravi, da bi bila rešitev dveh držav nagrada teroristom Hamasa.

Netanyahuova teza je nesmiselna, najprej zato, ker Hamas ni mednarodno priznana oblast, niti te oblasti ne priznavajo vsi Palestinci. In drugič, Hamas je s kitajskim posredovanjem de facto privolil v priznanje Izraela kot države in da je oblast na Zahodnem bregu edina legitimna vlada Palestincev.

/qpost/357865

Kitajska želi spraviti Palestince in okrepiti svoje položaje na Bližnjem vzhodu

Napisal: Armin SijamićV senci ameriške predvolilne drame je Kitajski uspelo nekaj, kar so mnogi poskušali in kar so nekateri drugi onemogočali. Na enem mestu, v Pekingu, je štirinajst palestinskih frakcij podpisalo sporazum, ki bo pomemben za

Nato pa, pogajanja, ki jih Izrael in Hamas vodita s posredovanjem Združenih držav Amerike, Katarja in Egipta, dokazujejo, da lahko pogajajo tudi tisti, ki se želijo medsebojno uničiti. Na koncu, od stališč dveh političnih taborov, ki imata rok trajanja, je pomembnejša prihodnost celih narodov.

Kaj predlagata Olmert in al-Qudwa?

Olmert in al-Qudwa sta ponovno pokazala, da je mirovni sporazum možen in da obstajajo jasne ideje, kako se to lahko izvede, dobesedno z majhnim naporom, če primerjamo s ceno večdesetletnega stradanja. Toda ovira temu je zdaj Netanyahu. Konec maja je ameriški državni sekretar Antony Blinken dejal, da misli, da aktualni izraelski premier ni pripravljen na kompromis, ki bi vodil do oblikovanja palestinske države. Pred dnevi je ameriški predsednik Joseph Biden dejal, da Netanyahu ne vlaga dovolj truda niti za dosego sporazuma o premirju in izmenjavi talcev.

Olmert in al-Qudwa podpirata Bidenov načrt o premirju. Nato podpirata Bidenov načrt, da bi s Poldom Gazo upravljalo »Sveta komisarjev« po umiku Izraela, do volitev nove palestinske vlade. Po tem sta predlagatelja soglasna, da se je treba vrniti na meje iz leta 1967, vendar z izmenjavo ozemelj, saj je realnost na terenu popolnoma drugačna kot pred več kot pol stoletja.

To se še posebej nanaša na judovska naselja na Zahodnem bregu in v vzhodnem delu Jeruzalema. Izrael je namreč desetletja širil naselja, da bi preprečil konsolidacijo palestinskih ozemelj. Naselja, ki so bila zgrajena, zlasti na Zahodnem bregu, imajo večnamensko uporabo. Poleg tega, da naseljence postavljajo na hribe v primerjavi s Palestinci v dolinah, so povezana tako, da razdelijo palestinsko skupnost. Težko si je predstavljati, da bo Izrael vse te ljudi, okoli sedemsto tisoč, zdaj izselil. Mednarodno sodišče pravice je julija razglasilo okupacijo Zahodnega brega za nezakonito, kot tudi omenjena naselja, in Izraelu naložilo, da se od tam umakne.

Olmert in al-Qudwa zato predlagata izmenjavo ozemelj. Palestinci bi dali okoli 4,4 odstotka ozemlja Zahodnega brega in v zameno dobili ozemlje, predvsem za koridor, ki bi ob varnostnih zagotovilih povezal Zahodni breg in Poldom Gazo. Širitev palestinskih ozemelj z Zahodnega brega proti Poldom Gazo je bila za Tel Aviv rdeča črta, saj so vojaški strokovnjaki trdili, da bi ta ozek prostor lahko bil prerezan, kar bi Izrael razdelilo na dva dela v napadu arabskih enot. Prej je bil Tel Aviv odvisen od Iraka in Sirije, ki sta takrat vlagala ogromna sredstva v svoje oklepne enote.

Olmert in al-Qudwa sta predlagala, da se vprašanje starega dela Jeruzalema reši s skupnim upravljanjem petih držav, od katerih bi bili dve Izrael in Palestina. Nobena država ne bi imela izključne politične suverenosti, judovski, muslimanski in krščanski verniki pa bi imeli svobodo prakticiranja vere. Izraelu bi pripadal celoten zahodni del Jeruzalema in vsa judovska naselja, zgrajena po letu 1967, Palestini pa vzhodni del mesta, kjer bi bil sedež prestolnice.


Nekdanji palestinski zunanji minister Nasser al-Qudwa

Nato predlagata, da se oblikuje palestinska vlada in izvedejo volitve v roku 24 do 35 mesecev. Omenjeni dogovor palestinskih frakcij v Pekingu je prav tako predvideval prehodno vlado in volitve. Dva nekdanja uradnika za Poldom Gazo, kjer je prisoten Hamas, pravita, da bi ga morale zagotavljati skupne arabske sile ob prisotnosti izraelske vojske, in tako preprečiti nove vdore v Izrael.

Da bi se vse to doseglo, je potrebna donatorska konferenca za Palestino, na kateri bi arabske države in države Zahoda dale sredstva in tako postale del izvajanja načrta, menita Olmert in al-Qudwa.

V tem začetnem predlogu, ki sta ga Olmert in al-Qudwa ponudila oblastem in javnosti, je predvidena vzpostavitev demilitarizirane palestinske države, razen v obsegu, ki je potreben za policijske sile. Predlagata tudi namestitev mednarodnih sil v dolini reke Jordan, če je to potrebno.

Stare ideje in stari akterji

Izraelski mediji so opazili, da je načrt podoben tistemu, ki ga je Olmert ponudil Mahmoudu Abassu, voditelju palestinskih oblasti, leta 2008. Ta načrt je propadel, ker je Olmert kmalu zapustil premierski položaj in ni imel podpore nobene druge strani, vključno z Abbasom. Po anketah je bila večina Izraelcev proti. Ponudba iz leta 2008 je bila nadaljevanje Olmertovih načrtov iz leta 2006, ko je iskal rušenje dela naselij na Zahodnem bregu in priključitev dela teh ozemelj, dogovor o Jeruzalemu... Zato je težko oceniti, kateri del načrta ni ustrezal vpletenim v pogajanja, javna in tajna.

V tem trenutku predlog Olmerta in al-Qudwe zveni še težje izvedljiv, še posebej po 7. oktobru, in to ne zaradi nemožnosti izvedbe, ampak zato, ker rane postajajo globlje na obeh straneh. Netanyahuova vlada, še posebej skrajni desničarji v vladi, bi takšen načrt zagotovo zavračali, dokler bi bilo to mogoče. To bi storili tudi nekateri na palestinski strani, še posebej tisti okoli palestinskega Islamskega džihada, ki zavračajo obstoj Izraela in nedavni dogovor palestinskih frakcij v Pekingu.

Vendar pa je mnogim jasno, da je treba opustiti stare vzorce. Nekdanji izraelski uradniki pravijo, da Izrael izgublja podporo na Zahodu, kar je dejal tudi Biden. Nekateri trdijo, da je Izrael izgubil vojno v Gazi, ker ni dosegel ciljev. Ti cilji pa niso znani niti vojski, ki je to odprto zamerila Netanyahu. Sodba omenjenega sodišča, protesti po vsem svetu, prekinitev diplomatskih odnosov z Izraelom, zaostrovanje odnosov z nekaterimi evropskimi državami, vojaško krepitev tekmecev... še vedno ne spreminjajo ravnanja Netanyahua, ki ne popušča niti pod pritiski Bidenove administracije.


Panorama Jeruzalema

Predlog, ki sta ga predstavila Olmert in al-Qudwa, kaže, da obstajajo nekateri, ki razmišljajo drugače kot Netanyahu, čeprav so morda daleč od mesta odločanja. Po drugi strani pa je to morda del tega, o čemer se pogaja v tajnosti, in s temi predlogi se testira razpoloženje javnosti.

V prihodnjih tednih, ko se približujejo ameriške predsedniške volitve, bi lahko dobili del odgovorov na ta vprašanja. Palestina je nepričakovano postala pomembna za izid volitev, pa tudi za ameriške načrte. Že od Baracka Obame v Beli hiši se ZDA želijo deloma umakniti z Bližnjega vzhoda in se posvetiti zajezitvi Kitajske. Vojna v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu jim tega ne dovoljuje. Kakršen koli dogovor med Izraelom in Palestino ni mogoč brez Washingtona, zato so oči sveta uprte v največjo svetovno silo, če ne zaradi drugega, potem zaradi ameriških interesov. Sodba Mednarodnega sodišča pravice in odziv ljudi po vsem svetu se težko ignorira in nato nadaljuje z isto politiko, predlog Olmerta in al-Qudwe pa je dokaz, da obstaja način, da se doseže dogovor in konča vojna.