Kijevska ofenziva se bliža koncu brez večjih teritorialnih pridobitev, a kot zmaga Zahoda

Avtor: Armin Sijamić

Ukrajinska ofenziva, ki se je začela junija, se bliža koncu zaradi vremenskih razmer v vzhodni Evropi. Čeprav Kijevu ni uspelo prebiti ruskih obrambnih linij in prisiliti sovražnika k umiku, je Ukrajina lahko zadovoljna z doseženim. Poleg tega, da je prešla iz obrambe v ofenzivo, je lahko Ukrajina zadovoljna tudi z uspehi zunaj bojišča.

Ko je Rusija februarja lani sprožila agresijo na Ukrajino, je le malo ljudi verjelo, da bo Ukrajina zdržala dvajset mesecev in da bo skoraj polovico tega časa izvajala ofenzivo proti ruski vojski.

Malo je bilo tudi tistih, ki so verjeli v enotnost Zahoda, da se Ukrajina brani na vse načine, celo z orožjem iz lastnih zalog, potem ko so bili prekinjeni donosni gospodarski sporazumi z Moskvo in ko se je večina Evrope odločila plačevati energente po rekordno visokih cenah.

Kljub temu je enotnost Zahoda ohranjena zahvaljujoč administraciji Josepha Bidna, ki se je skupaj z zavezniki postavila ob bok Ukrajini in jo naredila za vojaško silo.

Spreminjanje Ukrajine v vojaško silo je že zdavnaj opazil vodja Wagnerja Jevgenij Prigožin, ki je dejal, da so Rusi prišli v Ukrajino, da bi jo „demilitarizirali“, a so jo v resnici „militarizirali“.

K temu „uspehu“ ruskih strategov je pripomogel Washington, ki se zdi, da je dobil tisto, kar mu trenutno ustreza – Ukrajino kot silo, ki je Rusija ne more vojaško zlomiti v doglednem času.

Uspehi protiofenzive

Ukopane ruske sile so v minulih mesecih odbijale ukrajinske napade, zato se je Kijev moral „zadovoljiti“ z nekaj vasmi in približevanjem strateško pomembnemu mestu Tokmak. Ukrajinci niso mogli prebiti ruskih linij, a so Rusiji povzročili izgube.

Zahvaljujoč orožju z Zahoda, in verjetno tudi iznajdljivosti lastnih vojaških strokovnjakov, ki jih ima Ukrajina na desettisoče že iz časov ZSSR, je Kijev ciljal Krim in tamkajšnjo rusko floto, droni so dosegali Moskvo, s preciznimi udarci pa so bili ubiti številni ruski častniki, zadeti poveljniški centri, pomembne prometne povezave, skladišča, letališča...

Tako je Rusija, ki je pred začetkom vojne v Ukrajini imela neprimerljivo večjo in močnejšo vojsko od Ukrajine, prišla v situacijo, da ima učinek, podoben kot njihov sovražnik – uporabo raket in dronov za napade daleč za frontnimi linijami z namenom uničenja ukrajinske infrastrukture.

To praktično pomeni, da bi Rusija in Ukrajina na ta način lahko vojno vodili še leta, kar zagotovo ni novica, ki bi razveselila Moskvo, ki je pod pritiskom sankcij in diplomatske izolacije. In prav to so načrtovali stratezi Nata.

Maja je predsednik vojaškega odbora Nata admiral Rob Bauer dejal, da se bo v Ukrajini vodila vojna med ruskim kvantiteto in ukrajinsko kvaliteto, oziroma med številno zastarelo rusko opremo in moderno opremo z Zahoda, ki jo bo prejel Kijev. „Ni dvoma, da bo Nato podpiral Ukrajino tako dolgo, kot bo potrebno,“ je dejal nizozemski častnik Bauer.

Zadovoljstvo na Zahodu

Čeprav se na Zahodu pojavlja vse več kritikov ukrajinskih uspehov v vojni, oziroma milijard dolarjev, porabljenih za pomoč Ukrajini, se Bidenova administracija upira pritisku dela republikancev.

Izdatki za Ukrajino, medtem ko ima v Združenih državah gospodarstvo težave, bi lahko postali eden glavnih argumentov Bidenovih tekmecev na volitvah prihodnje leto. Zato je Bidenova strategija bila vključiti čim več zaveznikov, da pomagajo Ukrajini, kar mu bo omogočilo, da morda tudi zmanjša izdatke za Kijev v prihodnjem obdobju.

Po tem, ko sta na začetku ruske invazije Združene države in Združeno kraljestvo prevzeli največji bremen, so v naslednjih mesecih prispevale Nemčija, Poljska, Francija, države Baltika in Skandinavije, Bolgarija, Nizozemska.., vse večja pa je pomoč iz Japonske, Kanade, Južne Koreje... Vzporedno te države kupujejo orožje od Združenih držav, krepijo svoje sile in se še bolj povezujejo z Washingtonom, čigar podjetja dobivajo donosne posle.

Veliko držav se je odločilo pomagati Ukrajini, čeprav se nekatere soočajo z gospodarskimi težavami. Zaradi političnih procesov doma so nekatere države naredile premor v financiranju. Tako na primer zdaj Poljska pravi, da ne bo poslala orožja Kijevu. To napoved je treba razumeti pogojno, saj Poljsko čakajo volitve. Washington pričakuje, da bo Varšava stala za Ukrajino, medtem ko jo hkrati Poljsko spreminja v pomembno evropsko vojaško, gospodarsko in politično silo.

Včerajšnji obisk generalnega sekretarja Nata Jensa Stoltenberga v Kijevu kaže predanost največje vojaške zveze na svetu, da pomaga Ukrajini, ocene tega uradnika pa so v nasprotju s kritikami, da ofenziva ne napreduje.

„Danes vaše sile napredujejo. Soočajo se z ostrimi boji, a malo po malo napredujejo. Ukrajinci se borijo za svojo družino in svojo svobodo,“ je dejal Stoltenberg in dodal, da se „Moskva bori za svoje imperialistične iluzije“.

Priprava na dolgo vojno

S srečanja s Stoltenbergom je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski sporočil, da od Nata zahteva več sistemov zračne obrambe, da bi se država pripravila na zimo.

„Generalni sekretar se je strinjal, da si bo prizadeval, da nam pomaga mobilizirati članice Nata. Moramo skupaj prebroditi zimo, zaščititi našo energetsko infrastrukturo in življenja naših državljanov,“ je dejal Zelenski, poučen iz preteklih izkušenj, ko je Rusija uničila ukrajinske elektrarne, transformatorske postaje oziroma sisteme ogrevanja, vodovoda, kanalizacije v Kijevu...

Še več modernih sistemov zračne obrambe je prav tisto, kar je admiral Bauer predvidel in kar Zahod želi. Tako bi rusko okopavanje postalo kratkoročni dobiček, ne pa dolgoročni, saj ne bo na ta način zlomilo Kijeva in ukrajinska vojska bo imela sposobnosti, da se zaščiti pred ruskimi raketami in droni, medtem ko bo Rusiji povzročala hude izgube daleč od fronte. Tako na primer strokovnjaki trdijo, da bi sredi takšnih udarcev Rusija lahko ostala brez svoje črnomorske flote, ki je ne more okrepiti, saj Turčija ne bi dovolila prehoda novih ladij skozi Dardanele.

Takšen scenarij poleg uničene Ukrajine najbolj škodi Rusiji, ki je s „posebno vojaško operacijo“ želela zlomiti svojega soseda v nekaj dneh ali tednih.

Vladimir Putin se je tako zapletel v večletni konflikt, ki Moskvo stane in Rusiji povzroča težave doma in na mejah. Nedavni dogodki v Gorskem Karabahu kažejo na vse manjšo moč Rusije, pojavili pa so se celo glasovi iz Srednje Azije, da se želijo oddaljiti od svojega večdesetletnega zaveznika in regionalnega hegemona.

Izhod iz takšne situacije bi lahko bili pogovori, vendar redki bi Rusiji priznali teritorialne pridobitve v Ukrajini, medtem ko Moskva sporoča, da se jih ne namerava odreči.

Pomiritev na fronti, ki je lani prišla zaradi vremenskih razmer, ki v Ukrajini ne dopuščajo velikih premikov enot, je priložnost za pogovore. In kot dodatna grožnja Moskvi stoji včerajšnje Stoltenbergovo sporočilo iz Kijeva, da je „Ukrajina bližje Natu kot kdaj koli prej“. Pred dvajsetimi meseci je Moskva sprožila invazijo, da bi demilitarizirala Ukrajino in preprečila njeno članstvo v Natu.