Odločitev o nepridržanju Dodika je politična, šele nato institucionalna

(Patria) - Zavedanje o državi in njeni obrambi ne prebiva v policiji in tožilstvu, ki delujeta po zakonu. To zavedanje prebiva ali ne prebiva v političnih predstavnikih, izvoljenih na demokratičnih volitvah.

Policija in tožilstvo morata opravljati svoje delo, vendar sta le instrument oblasti.

Če je oblast, ki se izvaja v imenu večine državi lojalnih državljanov, sprejela politično odločitev, da se Milorada Dodika ne aretira, je jasno, zakaj tožilstvo in policija zlahka najdeta odgovore za neukrepanje.

Politične odločitve o vstopu v vojno in obrambi neodvisnosti Bosne in Hercegovine, ki je bila izpostavljena agresiji, ni sprejel notranji minister, temveč Alija Izetbegović, kot politična osebnost, ki je imela v tistem času tako legalnost kot demokratični legitimitet za sprejemanje odločitev v imenu državljanov, zvestih Bosni in Hercegovini. MUP RBiH je bil le instrument v rokah Izetbegovića. Vendar je imel Izetbegović v tistem trenutku in na tem področju prave kadre, katerih strokovno mnenje je spoštoval.

Politične odločitve o aretaciji Milorada Dodika, ki je očitno potrebna, ne moreta sprejeti tožilstvo in policija, ker se ne ukvarjata s politiko. Najverjetneje je odločitev, da se Milorada Dodika ne aretira, sprejela tista oblast, ki trenutno predstavlja oblast v imenu državi zvestih državljanov – Elmedin Konaković in Nermin Nikšić.

Navsezadnje je bilo to mogoče slutiti iz njunih izjav, ki sta jih dajala v javnosti.

- V primeru nespoštovanja nekaterih sodnih odločb in sodb ne bomo pošiljali oboroženih ljudi na oborožene ljudi, ker Milorad Dodik nadzoruje del MUP-a RS - je pred desetimi dnevi dejal Elmedin Konaković.

- Ker secesija v bosanskohercegovinskih razmerah ne more biti mirna, je pomembno ohraniti mirno glavo in zmanjšati napetosti, da vse ostane na politični in pravni ravni - je dejal Nermin Nikšić.

Iz izjav obeh voditeljev trenutne oblasti je več ali manj vse jasno. Konakovića in Nikšića ne gre strogo soditi, ker nista edina krivca, da sta se znašla na mestu sprejemanja političnih odločitev.

Končno je treba prenehati kriviti trobilo, ker ne trobi, in začeti pozivati trobentače k odgovornosti. Trobilo je instrument, trobentači pa imajo očitno kapaciteto pljuč le, ko je treba trobiti proti politični konkurenci v Sarajevu, nikoli pa proti političnim sovražnikom države v Banja Luki in Grudah.

Trenutni javni pritisk je apolitičen. Govori se, da mora država nekaj storiti, da morajo institucije ukrepati. To je seveda res. Vendar odločitev o tem sprejemajo tisti, ki so imeli možnost med delitvijo oblasti v njo postaviti svoje kadre, to pa sta v tem primeru Elmedin Konaković in Nermin Nikšić.

Glede na to, da je zdaj že skoraj gotovo, da omenjena ne bosta dala nikakršnega odgovora na Dodikov separatistični podvig, lahko ugotovimo, da bosta Konaković, Nikšić in Forto, ki v skladu s pričakovanji vseh zdaj kaže svoje neobstoje, tako kot sta slavnostno prišla na oblast, in sta prišla na logiki nepritoževanja in popuščanja Dodiku in Čoviću, tako bosta neslavno zaradi iste logike z nje tudi odšla. Čim prej, tem bolje za Bosno in Hercegovino.

M.T.