Oddelek za vojne zločine: Srbskim tožilcem odskočna deska, drugim kazenska bojna!

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Novica, da je državni tožilec Dubravko Čampara umaknjen iz primera "državni udar" v okviru katerega poteka preiskava proti Miloradu Dodiku, Nenadu Stevandiću in Radovanu Viškoviću ter da je bil premeščen iz Oddelka za organizirani kriminal Tožilstva BiH v Oddelek za vojne zločine, je odprla stare rane. Prvo vprašanje je, zakaj se Oddelek za vojne zločine uporablja kot kazenska bojna, saj tja odhajajo vsi, ki so "kjer koli drugje grešili"?

Saj je Oddelek za vojne zločine Tožilstva BiH že vrsto let predmet kritik zaradi selektivnosti pri vložitvi obtožnic. Z analizo dela posameznih tožilcev pridemo do zaskrbljujočega vzorca, pri katerem se zdi, da posamezni pravosodni kadri napredujejo znotraj sistema z vložitvijo obtožnic skoraj izključno proti pripadnikom Armade RBiH. To se vsekakor nanaša tudi na glavnega tožilca Milanka Kajganića, ki ga je, kot se zdi, sramotno, a resnično, obtožnica za primer Dobrovoljačka "potisnila" na položaj glavnega tožilca. Prav zdaj on druge tožilce pošilja v ta oddelek, oni pa se tam očitno nič ne ukvarjajo, kar je morda tudi cilj Kajganića.

Saj medtem ko se tožilci iz srbskega naroda proslavljajo z obtožnicami proti pripadnikom Armade RBiH in MUP-a RBiH, drugi spijo ali čakajo na končno rešitev svoje usode v pravosodnih vodah. Tja so, spomnim, pred Čampare zašli tudi Dijana Kajmaković in Oleg Čavka. Z obtožnicami se niso proslavili.
No, imena, kot so Miroslav Janjić, Milanko Kajganić, Mladen Vukojičić, Vedrana Mijović in Marijana Čobović, nabirajo slavo zahvaljujoč primerom, kot so Naser Orić, Atif Dudaković in drugi, Čemerno, Dobrovoljačka...

Znotraj bošnjaških pravosodnih kadrov je opazen izostanek proaktivnega delovanja pri zagovarjanju načel nepristranskosti in pravičnosti. Brez jasne strategije in skupnega nastopa so Bošnjaki v pravosodju pogosto marginalizirani, medtem ko se ključne odločitve sprejemajo brez njihovega pomembnega vpliva.

Tam pridemo do lažnih trditev Milorada Dodika, da je Tožilstvo BiH "muslimansko". Demantirajo ga naslednji podatki. Poleg Džermina Pašića, nobeno vodilno mesto, povezano z delom na primerih, ne pripada Bošnjakom. Glavni tožilec, vodja Oddelka za korupcijo, vodja Oddelka za gospodarstvo, vodja Oddelka za terorizem, vodja pisarne, vodja voznikov in voznega parka, vodja financ, uslužbenec za tajne podatke, vodja preiskav, dva namestnika vodje preiskav - vse to so položaji, na katerih niso Bošnjaki.

Eden ključnih dejavnikov, ki omogoča takšno situacijo, je tudi pasivnost bošnjaških političnih, pravosodnih in družbenih struktur. Pomanjkanje enotne strategije pri zaščiti interesov Bošnjakov v pravosodnem sistemu BiH je privedlo do situacije, v kateri se odločitve sprejemajo brez ustrezne reakcije in odpora. Bošnjaške elite so pogosto razdeljene, namesto skupnega institucionalnega delovanja pa so pravosodne institucije prepuščene posameznim interesom in zunanjim vplivom.

Takšna praksa resno škodi zaupanju državljanov v pravosodni sistem BiH. Če se vlaganje obtožnic dojema kot sredstvo za gradnjo kariere, ne pa kot rezultat nepristranske pravne analize in pravičnega pristopa, potem ne moremo govoriti o vladavini prava. Poleg tega je selektivni pristop k vojnim zločinom, tudi po fiasku z listo A Haaga, jasno pokazal, v katero smer se gre.
Oddelek za vojne zločine Tožilstva BiH ostaja pod sumom, da se pregon vojnih zločinov uporablja kot politično in karierno orožje.

Nujno je vzpostaviti transparenten in pravičen sistem, ki ne bo dovolil selektivne pravice, saj takšen pristop ne prispeva ne k pravici ne k stabilnosti v Bosni in Hercegovini. Odločitve, ki jih sprejemajo tožilci, morajo temeljiti izključno na dejstvih in dokazih, ne na političnih ali drugih stranskih motivih.

In bili so tudi takšni priznanja, kot je tisto od tožilca Vladimirja Simovića, ki je v sodni dvorani priznal, da obtožnico v primeru Čemerno (Džemal Hadžić in dr.) vlaga po nalogu Narodne skupščine RS. Nikoli za to ni odgovarjal!?

Resnično je nujno, da posamezniki v pravosodju prevzamejo odgovornost in zavzamejo proaktivnejši odnos pri zaščiti načel enakosti in pravičnosti. Brez ustreznega institucionalnega odziva se bodo takšne prakse nadaljevale, kar bo pustilo dolgoročne posledice na pravico in družbeno stabilnost.