Od Nijaza do Nermina, a između Zlatko: Kako je ubijena socijaldemokratija u BiH?!

Piše: Rasim Belko

Pred 14 leti nas je zapustil človek, domoljub, profesor in politik Nijaz Duraković. Ko odidejo ljudje njegovega znanja, vizije in obsega, običajno rečemo, da je to nenadomestljiva izguba. Ta opis popolnoma ustreza Nijazu Durakoviću, zadnjemu nosilcu socialne demokracije na čelu Socialdemokratske stranke BiH.

Imel sem srečo, da mi je bil profesor na fakulteti, bil je domoljub, ki je v težkem času, ki je napovedoval zlo, „nadlegoval“ zločinca in takrat že zelo močnega Slobodana Miloševića. Ni se umaknil, ni privolil v kompromis, še posebej pa ni bil slep, da bi verjel, da se bo Milošević spremenil, kot so naivno verjeli njegovi nasledniki v SDP, da se bo spremenil Miloševićev politični naslednik Milorad Dodik.

Bil je član vojnega Predsedstva Republike BiH in spet, za razliko od njegovih naslednikov v SDP, je o Aliji Izetbegoviću, prvem predsedniku naše države, govoril z izbranimi besedami, ker je bil Duraković, za razliko od izgubljenih mediokritetov, ki danes vodijo SDP, kot da je to podružnica kombiniranega hrvaškega hegemonizma in ustaštva, zaveden časa, v katerem je živel.

„S svojim prijateljem in dolgoletnim sodelavcem Alijo Izetbegovićem sem preživel štiri vojne in najtežja leta. On je bil moj predsednik in vedno sem ga cenil. Menim, da je v zgodovini bošnjaškega naroda, vsaj v zadnjem stoletju, ena največjih osebnosti. Mislim, da je njegova smrt nenadomestljiva izguba za vse v BiH. Bil je velik človek, resničen demokrat in človek, ki je omogočil tisto, kar je vedno govoril: svobodo in demokracijo.“ Tako je Duraković govoril o Izetbegoviću, čeprav sta si bila v marsičem popolnoma različna. Današnji kadri SDP pa istega Izetbegovića obtožujejo za vse mogoče, ne da bi se zavedali, da je Izetbegović vodil državo v neodvisnost med dvema agresijama, oni pa ne morejo očistiti 40 cm snega s cest in pločnikov.

Hkrati lahko mi, ki smo imeli nesrečo dočakati čas, ki ga je napovedal za SDP, in nesrečo, da nas takšen SDP vodi, pričamo, kako je redkokdo videl tako daleč in vedel, kaj prihaja.

In takole je Duraković govoril, ko je odhajal s čela SDP, ki ga je v veliki meri sam ustvaril: „Dajem nepreklicno odstopnico od članstva v SDP, od članstva v Predsedstvu SDP in naj vam bo srečno, izvolite Lagumdžijo, kot ste si zamislili, in s tem boste pokopali SDP na teh prostorih.“

SDP kot politična stranka je preživela, vendar je socialno demokracijo v njeni bistveni obliki pokopala že zdavnaj, že sredi drugega desetletja novega tisočletja. Ni veliko časa med Durakovićevo napovedjo in uresničitvijo napovedanega.

Pokopala sta jo Zlatko Lagumdžija in s rdečo barvo obarvani politični brezličneži, ki ju s socialno demokracijo povezuje le lažno sklicevanje na „sodelavce“ in rdeči dres.

Kajti SDP, ki ga imamo od Zlatka do Nermina, je bil vse drugo kot stranka, kakršno je ustvaril in si jo je takrat zamislil politični vizionar Nijaz Duraković. Namesto resnične ideje levice, socialno občutljive politike in državljanske ideje, ki je njeno bistvo, je SDP danes bolj podoben dobro povezani in organizirani kriminalni hobotnici.

S politološkega vidika je SDP v času Zlatka Lagumdžije v nekem delu še ohranjal značaj levice, vendar je, ko je Lagumdžijina politika proizvajala plenilce, ponudbene ljubitelje, nesposobne razumeti, kaj je socialna demokracija, a sposobne do dna izprazniti državno zakladnico, SDP plaval proti desnemu populizmu od centra.

Takšna socialna demokracija je v času Lagumdžije na čelu SDP in Nermina Nikšića na čelu Vlade FBiH požgala polovico Bosne in Hercegovine. Vendar pa se je SDP od takrat do danes spremenil. Politično nesmiselno je, kar je storila Zlajina raja za SDP. Le 10 mesecev po tem, ko je uničil sistem Federacije, katerega vlado je vodil, in povzročil sežig institucij, je bil Nermin Nikšić izvoljen na čelo SDP.

Danes je to stranka brez vonja in okusa. Stranka, ki v bistvu nima svoje politične ideje, temveč se prilagaja situaciji, izpolnjuje volilne kampanje s populizmom, svojo vladavino pa s klientelizmom, korupcijo in organiziranim kriminalom, ter popolno odtujenostjo od človeka, državljana, ki bi moral biti središče njihove politične misli.

SDP se pretvarja, da se približuje socialni demokraciji le, ko je v opoziciji, ko se na prazni lupini socialne demokracije odlično upira in išče politične točke tam, kjer jih ta stranka ne bi smela iskati. Ko pa prevzame oblast, postane jasno, kako prazna je lupina socialne demokracije v SDP.

Leto 2023. je bilo drugo uresničenje Durakovićeve napovedi. V tem letu je SDP Nermina Nikšića izvedel zadnji akt v samomoru Socialdemokratske stranke BiH. Bila je to pogreb projekta, ki bi moral nositi in uresničiti idejo državljanske BiH.

V tem letu se je SDP odrekel vsemu, kar je bil, da bi si prislužil kos oblasti, v kateri ne bo vladar, temveč služabnik, izvajalec del ustaškega hegemonizma, ki si večino Bosne in Hercegovine predstavlja kot del svoje velike banovine.

Zato bi se tisti, ki se še vedno držijo socialnodemokratske misli in ideje, zaradi iskrenosti do sebe in notranjosti, ki ji pripadajo, morali pogledati in odreči Lagumdžijini in Nikšićevi socialni demokraciji.

Njihova lažna socialna demokracija je proizvedla kadre, ki v rdečem dresu igrajo socialne demokrate, kot so Denis Bećirović, Saša Magazinović, Elvedin Grabovica, Vojin Mijatović, pa do majhnih političnih kokošarjev Elvedina Korore, Harisa Selmanovića in podobnih, ki jih teh dni aretirajo.

Ni več Durakovića, ni več tistih redkih, ki so znotraj SDP iskali vrnitev socialne demokracije. Nekatere je odnesel čas, druge so pregnali. Ostal je politični leš, ki je Bosno in Hercegovino v preteklih letih tako okužil, da bo v naslednjih 30 letih težko pozdraviti vse te rane.

In zato naj počiva v miru socialni demokrat, politik in profesor, predvsem pa človek, Nijaz Duraković. Nam pa je ostalo, da zaradi prihodnosti Bosne in Hercegovine pokopljemo leš, ki se predstavlja kot socialnodemokratski, ki nam ga je vizionarsko napovedal Duraković že leta 2002.