Od Lührmann do Fajon: Sankcije iz Banje Luke še en test za državo BiH

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Mediji v Bosni in Hercegovini dneve bruhajo o sankcijah, ki jih je Slovenija uvedla Miloradu Dodiku. Kot po nepisanem pravilu, Dodik ni dolgo čakal, da odgovori. Sledila je objava iz Republike srbske o protiukrepih, sankcijah za ministrico za zunanje zadeve Slovenije Tanjo Fajon in predsednico Natašo Pirc Musar.

Absolutno je jasno, da entiteti v Bosni in Hercegovini nimata nikakršnih pooblastil na področju zunanje politike, niti ne moreta uvajati sankcij mednarodnim uradnikom. Vendar pa se v praksi ponovno kaže dobro znana matrica, Milorad Dodik pogosto odigra potezo, ki na koncu postavi državo v absurdno pozicijo.

Kajti, zamislimo si situacijo, če se Tanja Fajon ali Nataša Pirc Musar kljub „sankcijam“ iz Banje Luke odločita priti v kakšen del Republike srbske, bo država dolžna zagotoviti jima zaščito, protokol in obravnavo, kakršna pritiče njunim funkcijam. Torej, Dodikova poteza je na začetku pravno nična, a politično učinkovita, še enkrat je naložila dnevni red in ustvarila situacijo, v kateri morajo institucije BiH pojasnjevati tisto, kar je tako ali tako ustavna dejstvo.

Takšnih primerov smo že imeli. Nemška ministrica Anna Luhrmann je morala zapustiti Banjo Luko v spremstvu entitetne policije, in to pred načrtovanim srečanjem s člani Demokratske stranke napredka. Dodik je namreč poklical policijo RS, da „pospremi“ ministrico.

Čeprav ji je Direkcija za koordinacijo policijskih organov BiH nudila zaščito, se je Lührmann sama odločila zapustiti državo. Torej, ponovno se je zgodilo, da je Dodik z eno potezo postavil državo v obrambo, medtem ko mednarodni partnerji odhajajo iz BiH z jasnim občutkom, da tukaj entiteta prevzema vlogo države.

To ni od včeraj. Spomnimo se, kako se je vse začelo, še v času, ko so uradniki BiH, pred očitnimi grožnjami destabilizacije, namesto jasne in odločne reakcije, govorili, da „ne bodo pošiljali oboroženih ljudi na oborožene ljudi“.

Prav takrat je bil zamujen trenutek, da se pokaže, da država ima moč in da ne dovoljuje, da se pravni red postavlja pod vprašaj z improvizacijami enega človeka. Vsako odlaganje in kalkuliranje je le okrepilo Dodikov narativ in mu dalo prostor, da ponovno testira meje.

Zato se danes, ko entiteta uvaja sankcije vodji slovenske diplomacije in predsednici države članice EU, vračamo na isti zaključek: Dodik je, na žalost, vedno en korak pred državo. Ne zato, ker je močnejši, niti zato, ker ima pravico, ampak zato, ker institucije še vedno reagirajo, namesto da bi delovale. In kadar koli se reagira z zamudo, Dodik že pripravlja naslednjo potezo.