Piše: Armin Sijamić
V zadnjih letih je ena od pomembnejših tem v družboslovju in politiki mesta prihodnosti, torej ustvarjanje urbanih celot, v katerih bo skrb za podnebne spremembe postavljena na vrh seznama prioritet, celo v vsakdanje življenje vsakega posameznika. Ta politika ima zagovornike in nasprotnike po vsem svetu, a tokrat je dober del Zahoda in Kitajska na isti strani.
Zgodba o vzpostavljanju pametnih mest, zdaj še natančneje petnajstminutnih mest, oziroma pretvarjanju delov ali celih mest v takšna, ima svoje zagovornike in svoje nasprotnike. In medtem ko prvi v njih vidijo korist, drugi pozivajo k previdnosti in trdijo, da gre za namen oblasti, da vse nadzoruje.
Takšna debata se teh dneh odvija tudi v Kanadi, v Edmontonu, ki je eno od mest, ki so se odločila za koncept, po katerem bi bilo »vse« potrebno, nameščeno na razdalji, ki jo je mogoče prehoditi peš ali s kolesom v petnajstih minutah, kjer se je oblast v začetku tega meseca odločila za »novo fazo« projekta, napovedujoč, da bo 400 mestnih četrti razdelila na petnajstminutna mesta.
Preden se ozremo na konkretne primere, na kratko opredelimo, kaj so pametna in petnajstminutna mesta.
Mesto kot živi mehanizem
Obstaja več definicij, kaj so pametna mesta, vendar pri skoraj vseh piše, da so to urbana okolja, ki so pokrita z naprednimi senzorji za zbiranje različnih informacij, na podlagi katerih ima upravljavec popoln vpogled v stanje. Senzorji so povezani v večji sistem, kateremu informacije (prostovoljno) dajejo tudi ljudje, katerih dejanja se spremljajo v vsakem trenutku, na podlagi tega pa se sklepa, kako upravljati mesto. Na primer, senzorji bodo zbrali podatke o porabi vode ali električne energije in tako dali podatke o tem, kako neka oseba ravna z razpoložljivimi viri.
Petnajstminutno mesto je naprednejša različica pametnega mesta, vsaj ko govorimo o potrebah posameznikov. Namreč, del urbanistov se v zadnjih letih ukvarja z redefiniranjem načina gradnje, zaradi pospešenih podnebnih sprememb in niza drugih dejavnikov pa del njih rešitev vidi v petnajstminutnih mestih, torej urbanih celotah, v katerih lahko vsak posameznik v petnajstih minutah hoje ali vožnje s kolesom pride do delovnega mesta, trgovine, zdravnika ali mesta za rekreacijo.
Čeprav je poskus ustvarjanja mest, ki olajšujejo vsakdanje življenje prebivalstva, pojav, ki ga je mogoče spremljati v vseh obdobjih sodobnih mest, se koncept petnajstminutnega mesta najbolj povezuje s francosko-kolumbijskim znanstvenikom Carlosom Morenom, profesorjem na Sorboni in svetovalcem pariškega župana Anne Hidalgo.
Moreno je zagovornik »trajnostnih mest«, torej tistih, ki ne škodijo podnebju, saj verjame, da lahko in morajo posamezniki prispevati k boju proti podnebnim spremembam in preureditvi mest. Skoraj dvajset let Moreno s knjigami, nastopi, predavanji in aktivizmom promovira koncept pametnih mest, v zadnjih letih pa tudi koncept petnajstminutnih mest, pridobivajoč privržence po vsem svetu.
Od omenjenega Pariza, katerega županja Anne Hidalgo je med pandemijo koronavirusa vodila volilno kampanjo o petnajstminutnem mestu, preko mest v Evropi, na Bližnjem vzhodu, v Združenih državah Amerike, Kanadi in vse do Kitajske, se na različne načine uporablja koncept mest prihodnosti, ki naj bi bil odgovor na podnebne spremembe, prenaseljenost, zmanjšano mobilnost pešcev, varnost, učinkovitost pri uporabi virov...
Pomembne razlike: Kitajski življenjski krogi
Koncept petnajstminutnih mest se razlikuje od države do države, ob upoštevanju političnih, ekonomskih, geografskih, demografskih in vseh drugih značilnosti. Eden od vodilnih pri vzpostavljanju petnajstminutnih mest je Kitajska, ki že desetletja z uporabo tehnologij upravlja mesta. Julija lani je kitajsko »Ministrstvo za trgovino in dvanajst drugih oddelkov« začelo »promovirati« gradnjo »življenjskih krogov«, ki bi »prebivalcem omogočili opravljanje vseh svojih osnovnih dejavnosti v krogu petnajstminutnega hoje od svojih domov«, je takrat poročala agencija Xinhua.
»Načrt predvideva, da bodo prebivalci določenih območij lahko našli mesta, kjer bodo zadovoljili svoje potrebe po nakupovanju, gostinstvu, vzdrževalnih in popravilih v krogu desetminutnega hoje od hiše, hkrati pa bodo uživali dodatno porabo za blago in storitve v zvezi s kulturo, zabavo, prostim časom, družabno komunikacijo, zdravstveno oskrbo in fitnesom v krogu petnajstminutnega hoje od hiše,« so poročale agencije. Cilj je, da »skupnosti postanejo pametnejše, z odpiranjem dodatnih delovnih mest in izboljšanjem dohodkov prebivalcev.«
»Gradnja 'življenjskih krogov' v skupnostih že poteka, s skupno 2.057 krogi, oblikovanimi v prvih dveh skupinah od 80 pilotnih območij po vsej Kitajski, kar koristi 42,01 milijona prebivalcev skupnosti,« je še navedeno.
Pred tremi dnevi BBC piše, da zdaj kitajska vlada želi ves čas spremljati projekte, ki jih financira, zato bodo nekateri morali namestiti opremo za nadzor svojega dela. Nadalje se navaja, da se je vlada odločila za ta korak, da bi pomagala kitajski nepremičninski industriji in izvajala »regulacijo izvajanja projektov in uporabe sredstev«. Nadzor del bo potekal z droni, kamerami in satelitskim snemanjem, saj so prejšnji uporabniki državnih sredstev »prekršili zaupanje kitajske vlade«.
BBC nadalje piše, da je ljudstvo Kitajske »eno najbolj nadzorovanih na svetu« in da se polovica svetovnih nadzornih kamer nahaja v tej državi, ter da je to del kitajskega cilja, da zgradi tisto, kar imenuje »največje svetovno omrežje za nadzor«, pri čemer mnoge kamere uporabljajo umetno inteligenco, vključno s tehnologijo prepoznavanja obrazov.
Politične implikacije
Del zagovornikov pametnih mest v tem ne vidi nič spornega, pravdajoč postopke kitajske vlade z željo po ohranitvi javnega denarja. Prav tako zagovorniki pametnih mest v drugih delih sveta uporabljajo podobne argumente, torej da naj bi vse sprejete ukrepe koristile državljanom, da se racionalizira poraba, skrajša čas potovanja z motornimi vozili, omogoči lagodnejše življenje, zaščiti planet, ki ga prizadenejo podnebne spremembe...
Toda tisti, ki stojijo na drugi strani, pametna mesta vidijo kot poskus popolnega nadzora državljanov. Navajajo, da bi bile meje petnajstminutnega mesta tudi meje svobodnega gibanja prebivalcev, saj bi vsako njihovo nadaljnje gibanje ogrozilo red in pravila, škodovalo podnebju in trajnosti mesta, ali pa preprosto preveč stalo skupnost, ki se je zavezala k racionalizaciji porabe.
Nadalje trdijo, da je nadzor porabe nekega vira uvod v omejevanje porabe tega vira, torej da bi oblast v nekem trenutku lahko odločila, kaj lahko državljan kupi ali ima v lasti. V času izvajanja strogih ukrepov proti širjenju koronavirusa v nekaterih državah so te teorije dobile nov zagon, tiste, ki jih zagovarjajo, pa so bili obtoženi »teorij zarote«.
Pojav koronavirusa je bil pomembna točka v razpravah o tej temi, saj se je takrat pokazalo, da se nekatere stvari v prenaseljenih mestih morajo spremeniti, torej da obstoječe službe niso vedno mogle odgovoriti situaciji. Spomnimo se Italije po pojavu koronavirusa in posnetkov iz prenatrpanih bolnišnic. Hkrati se je pokazalo, da nadzor državljanov skorajda nima meja. Spomnimo se posnetka s Kitajske, ko dron v neki oddaljeni kitajski vasi daje ukaz stari ženski, naj se vrne v svoj dom, ali posnetkov o zapiranju celih ulic, torej prepovedi prebivalcem, da zapustijo svoje domove.
Tisti, ki nameravajo vzpostavljati pametna mesta, ne nameravajo odstopiti in vse več je zagovornikov te ideje, prav tako pa narašča odpor pri delu javnosti, kar proizvaja politična in družbena gibanja. Ni dvoma, da se bo debata nadaljevala, saj gre za pojav, ki bi lahko spremenil življenja ljudi, torej način življenja, način socialne interakcije, ekonomske navade, posegajoč v osebne izbire posameznika, in se tako spremenil v eno najpomembnejših političnih tem v bližnji prihodnosti.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija
