Od Dodika do Karana: Trojka še vedno nemoči, Dodik in Čović še vedno vplivna

Piše: A. Čorbo-Zećo

Sprememba na čelu Republike srbske, potem ko je Milorad Dodik “predal” mesto Siniši Karanu, ni prinesla nobene bistvene spremembe v stanju Bosne in Hercegovine. Težko politično in institucionalno stanje ostaja enako, niti za pedenj se ni premaknilo od tega, kar smo imeli prej.

Pomembno sporočilo je Dodik sam poudaril v pregledu tedna na svojem profilu na X, ko je zapisal, da je ljudstvo še enkrat pokazalo, komu verjame, ko je najtežje:

“Komu daje zaupanje, da gremo naprej, mirno in dostojanstveno.”

Sporočilo, ki odmeva. Težko je prebaviti ves fašistični folklor, ki ga je Dodik demonstriral med predvolilno kampanjo, v katerem je še enkrat potrdil, da je dokazani sovražnik Bošnjakov, oziroma, kot provokativno poenostavlja, muslimanov, s čimer en narod zmanjša na versko skupino. In vse pravljice o velikem številu glasov Blanuše in zgodbe o kraji SNSD-a niso kakšno tolažilo.

Istočasno Trojka (SDP, Naša stranka in NiP), obremenjena z aferami in notranjimi previranji, vztrajno zanemarja dejstvo, da jim ni uspelo izriniti SNSD iz oblasti, s čimer dodatno krepijo status quo. Ne prižgani bagri so dodatno zapletli že tako težko situacijo.

Namesto da bi se lotili ključnih problemov in iskali resnične rešitve, se prevečkrat primerjajo s SDA, DF in SBIH, poskušajoč relativizirati lastne neuspehe.

Zdaj se predstavljajo kot opozicija znotraj oblasti, čudna in skorajda nora situacija. Tako je to tudi sam Elmedin Konaković izrazil, trdeč, da oni niso nasprotniki niti SDA-u, ampak sistemu, ki so ga oni ustvarili. In, glej ga, tri leta kasneje, ta sistem še vedno ostaja nespremenjen.

Istočasno Dragan Čović ostaja “fiks” za vse, centralna točka, okoli katere se še vedno vrtijo politični kalkulatorji, medtem ko državljani gledajo, kako politični akterji trošijo energijo na medsebojne obračune, namesto da bi se osredotočili na resnične reforme.

V praksi sprememba na vrhu RS ni ničesar spremenila. BiH še vedno zatika v začaranem krogu inertnosti, medtem ko politična elita vztrajno izbira primerjave in politiko strahu namesto konkretnih rešitev, ki jih ni na vidiku.