Od Daytona do Bruslja preko Laktašev in Mostarja: Le še dva zakona… in BiH bo v EU vstopila ob istem času kot Somalija!

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Če ste v zadnjih dneh po naključju pogledali naslove ali politična sporočila, bi si lahko mislili, da je Bosna in Hercegovina pred zgodovinskim prebojem – Trojka, HDZ in kakšen pasivni član SNSD-ja iz lože pravijo, da nam do evropskih vrat pogajalske dvorane manjka „le še dva zakona“. Nato bomo verjetno vsi skupaj v Bruselj – če ne z vlakom, pa vsaj metaforično, skozi še en PR balon.

Toda, kot vsakič doslej, je resničnost nekoliko manj glamurozna od zgodbe, ki se jo oblast poskuša oviti v evropsko folijo. Spet se prodaja stari bosanski politični trik: vzameš dva problematična zakona, nalepiš etiketo „evropski“ in upaš, da nihče iz Evrope ne bo bral malih črk. Na žalost domačih predstojnikov kabinetov in avtorjev teh zakonskih biserov, nekdo v Beneški komisiji očitno nosi očala in ima veliko časa.

Za tiste, ki niste spremljali: gre za Zakon o sodišču BiH in Zakon o VSTV (Višjem sodnem in tožilemskem svetu), na katera je omenjena komisija nasula več kot 80 resnih pripomb. Ja, prav ste prebrali – več kot 80. In zdaj poskusite predstaviti si predstojnika kabineta, ki svojemu ministru poskuša razložiti, kako je osnutek „evropski“, ko pa mu Beneška komisija praktično piše esej o vsem, kar je narobe.

Seveda je največja fora v vsej tej zgodbi to, da ta dva zakona, ki bi morala biti ogledalo evropskih standardov, dejansko delujeta povsem nasprotno: cementirata politično kontrolo nad pravosodjem in nadaljujeta s forsiranimi etničnimi kvotami tam, kjer jim ni mesto ne po Ustavi, kaj šele po evropskih načelih. Skratka – da se pri nas še vedno sodniki izbirajo po sistemu, kdo je čigav, ne pa kdo zna svoje delo.

Na to temo se je včeraj oglasil tudi Željko Komšić, ki je po srečanju s predsednikom Evropskega sveta Antoniem Costo hladno priznal tisto, kar vsi vemo: „Sprejmemo zakone, jih poimenujemo evropske, Bruselj nas poljubi v čelo in vrne na začetek.“ In tako v krog. Če vam to zveni znano – to je zato, ker to epizodo gledamo že 15 let.

Problem je, kot pravi Komšić, da se evropski standardi nikakor ne ujemajo z dejtonsko logiko etnične delitve in političnega nadzora nad institucijami. Toda kaj je Dayton, če ne dokazana metoda, da oblast ostane tam, kjer je, država pa stagnira? Vsekakor je težko pričakovati od HDZ-ja, SNSD-ja, pa niti Trojke, da bi kopali jamo lastnim privilegijem.

In ko pogledate pripombe Beneške komisije, vam je vse jasno. Oni lepo pravijo: „Izbirajte ljudi po strokovnosti, ne po krvni sliki.“ Oblast odgovarja: „Lahko, ampak najprej poglejmo, kdo je naš.“ Komisija sporoča: „Sodišče BiH naj sodi po teži kaznivih dejanj, ne po tem, kje se je kdo rodil in kje se nahaja sodišče.“ Oblast odgovarja: „Lahko, ampak najprej poglejmo, kdo nam bo sedel na klopi.“

In bodimo iskreni, vse to bi bilo komično, če ne bi bilo pogubno. Kajti na koncu, ko se takšni zakoni sprejmejo, je največji poraženec država. Pravosodje ostaja pod nadzorom HDZ-ja, SNSD-ja in političnih satelitov, Bosna in Hercegovina pa se vse bolj spreminja v laboratorij za nadzorovano demokracijo. Na žalost Trojka tu ali zavestno igra vlogo koristnega idiota, ali pa res misli, da Bruselj ničesar ne vidi.

A vidi, še kako. Evropski svet je že decembra 2024 jasno zapisal: „Spoštujte sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice in mnenja Beneške komisije.“ Če se to ne spoštuje – in se ne spoštuje – o kakšni evropski poti govorimo? Še ko so jim oktobra 2024 vrnili Zakon o javnih naročilih, o nasprotju interesov in tisti isti Zakon o VSTV v dopolnitev, bi nekdo normalen rekel: morda bi se morali usesti in se naučiti lekcijo. A ne – tukaj se še vedno igra na karto, da Evropa ne bo opazila.

In zato – BiH ne bo prišla v Evropo, dokler bomo tukaj evropske standarde le fingirali, pravosodje pa šivali po meri HDZ-ja, SNSD-ja in njihove združene PR sekcije. Čas je, da to končno in odkrito priznamo, da vsaj vemo, na čem smo. Če nič drugega, bo lažje prenesti nov hladen tuš iz Bruslja.