Napisal: Armin Sijamić
Več kot mesec dni Bashar al-Assad ne vodi Sirije. Oblast je prevzel Ahmed al-Sharaa, nekdanji pripadnik ISIL-a in Al-Qaide. Velike sile mu zaradi tega niso obrnile hrbta. Posebej je zanimivo, kako se nekatere evropske sile obnašajo do človeka, ki je bil še nedavno na ameriški tiralici, njegova glava pa je bila nagrajena z deset milijoni dolarjev.
Ahmed al-Sharaa, znan tudi kot Abu Mohammed al-Golani, verjetno ni niti slutil, da ga bo pot skozi Al-Qaeido, ISIL, ameriški zapor v Iraku, Hayat Tahrir al-Sham (HTS), vojno proti Kurdom, (pro)iranskim šiitskim milicam, vojski Iraka, Rusije, Irana in Sirije... pripeljala na oblast v Damask.
Vodja HTS-a je danes vladar Sirije, razen delov, kjer so kurdske in tuje (ameriške, turške, ruske, izraelske) sile. To se mu bo očitno dovolj, da prevzame funkcije mednarodno priznane vlade v Damasku. Zahod ne gleda v njegovo preteklost, ampak želi uresničiti svoje interese.
Pragmatični al-Sharaa
Preboj ledu pri obiskovanju vodje HTS-a so opravili Američani. Namestnica ameriškega državnega sekretarja Barbara Leaf je pogovor z njim v Damasku pred dvajsetimi dnevi opisala kot „zelo produktiven“, dodala, da je al-Sharaa „pragmatičen“, nakar bi ga Washington snel s tiralice.
Sestanek s človekom, čigar organizacijo Washington označuje kot teroristično, ni presenečenje – velike sile pogosto svoj interes postavijo pred vsa načela, za katera se zavzemajo. V Damasku so bili tudi turški, katarski in drugi arabski uradniki, ki so podpirali odstavitev Assada. Vsi od novega sirskega vodje pričakujejo popuščanja in v zameno ponujajo pomoč, naložbe in obnovo porušene države. Novi sirski zunanji minister je imel tudi mini turnejo, tako da so bili opravljeni pogovori z uradniki Jordanije, Savdske Arabije, Združenih Arabskih Emiratov...
Na vrsto so prišle tudi vodilne sile Evropske unije, čeprav imajo te, razen Francije, majhen vpliv na Bližnjem vzhodu. V Damask so prejšnji teden odšli nemška zunanja ministrica Annalena Baerbock in njen francoski kolega Jean-Noël Barrot. Z Baerbockovo se gostitelji niso rokovali, a so jo srčno sprejeli. Po napovedih naj bi v Damask obiskal tudi šef italijanske diplomacije. To je verjetno napoved priznanja nove sirijske vlade s strani evropskih sil.
Nekaj dni pred tem obiskom je vodja diplomacije Evropske unije Kaja Kallas dejala, da bi moral Bruselj omiliti sankcije Siriji, saj je HTS do takrat „govoril prave stvari“ in da od njih pričakujejo dejanja, ter da se osvobodijo ruskega vpliva z zapiranjem ruskih vojaških baz v Siriji.
Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je bila popolnoma odprta. „Zdaj moramo okrepiti naše neposredno sodelovanje s HTS-om in drugimi frakcijami,“ je dejala po srečanju v Ankari sredi decembra s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom.
Obiski nemških in francoskih diplomatov so bili deležni velikega zanimanja po Bližnjem vzhodu. Oblast v Damasku zahteva ukinitev sankcij Zahoda in pomoč pri obnovi države, v zameno pa se zahteva, vsaj formalno, spoštovanje človekovih in manjšinskih pravic ter zajezitev terorističnih groženj.
Evropske skrbi in načrti
A evropske sile imajo v mislih druge stvari in vprašanje demokracije je najmanj pomembno v perspektivi, čeprav je kratkoročno pomembna podoba oblasti v Damasku. Evropejci želijo govoriti o energentih, nato o varnosti Izraela, položaju Irana in Rusije, ter na koncu o vrnitvi sirskih beguncev.
Evropejce skrbi, da vpliv Ankare na Bližnjem vzhodu narašča, medtem ko se Turčija spreminja v energetsko vozlišče za energente iz Rusije, Azerbajdžana, Iraka in v prihodnosti morda iz Sirije, Katarja in Libije. Neodvisna politika Ankare skrbi Bruselj, saj je očitno, da Erdogan igra v skladu z interesi Turčije. Vsako nadaljnje krepitev na Bližnjem vzhodu mu daje dodatno moč.
Če bi nova sirijska oblast igrala bolj neodvisno vlogo glede na Ankaro, bi Bruselj lahko upal, da bo omilil energetsko odvisnost od Turčije. Namreč, del evropskih držav zemeljski plin dobiva preko Turškega toka, ki je postal še posebej pomemben za Evropejce in Rusijo, potem ko se je Ukrajina odločila prekiniti dobave preko svojega ozemlja.
Nato evropske sile od nove oblasti v Damasku pričakujejo, da pustijo Izrael pri miru in iz Sirije potisnejo Rusijo in Iran, kar bi posledično v primeru Teherana pomenilo oslabitev Hezbolaha v Libanonu, državi, kjer ima Francija močan vpliv in dolgoročne interese. Izgon Irana iz Sirije je zahtevala tudi Barbara Leaf, češ po srečanju v Damasku, da „če bom sodila po današnjem dnevu, Iran ne bo imel nobene vloge in ne bi smel.“
Na koncu je tu še vprašanje sirijskih beguncev in migrantov. Vprašanje ilegalnih migracij postaja vse pomembnejše politično vprašanje v mnogih zahodnih državah, zato stranke, ki temu nasprotujejo, krepijo od volitev do volitev. Trend spremembe migrantske politike se je začel pred Assadovim padcem.
(Ne)stabilnost Sirije in evropskih vlad
Da bi bili zgoraj navedeni načrti uresničeni, je potrebno zagotoviti stabilnost Sirije za neko obdobje in hkrati izboljšati njen ekonomski položaj. Al-Sharaa je konec decembra dejal, da bo nova oblast delala na stabilizaciji razmer v Siriji in da bodo spremembe Sirci lahko občutili čez približno leto dni, vendar bi volitve lahko potekale šele čez štiri leta.
To stabilnost so nemške oblasti že prepoznale. Vlada je ta teden objavila načrt vrnitve beguncev iz Sirije, saj državo po Assadovem padcu štejejo za varnejšo. Pred nekaj tedni je Nemčija ustavila obravnavo prošenj Sirijcev za azil.
Agencije navajajo, da je v Nemčiji okoli 975 tisoč sirskih beguncev, od tega jih okoli 300 tisoč biva na podlagi vojnega stanja. Bivanje bo odvzeto, ko bo vlada ocenila, da je v Siriji vzpostavljen mir, v Nemčiji pa bodo lahko ostali tisti, ki imajo službo, govorijo nemško ali se izobražujejo. Tisti, ki bodo izrazili željo po vrnitvi v Sirijo, bodo subvencionirani s strani nemških oblasti. Ker v Nemčiji konec februarja potekajo volitve, se verjame, da bo načrt do takrat prinesel rezultate. V nasprotnem primeru bi lahko tisti, ki nasprotujejo migracijam, pridobili dodatno priljubljenost.
V drugih evropskih državah bi se ta recept lahko prepisal, turške oblasti pa že delajo na vrnitvi milijonov Sirijcev, ki so jih več let oskrbovale.
Hitro delovanje Bruslja, Pariza in Berlina je novost. Ti centri moči so pogosto sledili Washingtonu, pričakujoč, da bo največja svetovna sila vodila zaveznike. V zadnjih mesecih, verjetno tudi v strahu pred negotovostjo z novoizvoljenim ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom, Evropejci delujejo odločneje.
Sprememba oblasti v Damasku in risanje novih vplivnih območij na Bližnjem vzhodu je pretreslo stare evropske sile, čeprav je to prišlo ob samem koncu mandata aktualnih vlad Francije in Nemčije. Za razliko od njih, je nov sklic v organih Evropske unije šele začel in zdi se, da ima načrt.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci sabotirali Američane, nov poskus konec junija
