Non-paper poker: Bosanska edicija!

Luksuzni diplomatski salon nekje v Bruslju. Ogromna miza, pokrita z zemljevidi Balkana, kartami, non-paperji, mapami z oznako „Top Secret“, šampanjcem, viskijem in suhimi piškoti.

Na steni karta Evrope, v kotu pa globus iz ’85.
…

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Na Balkanu nič novega — razen da se v diplomatskih salonih Evrope občasno iz omare potegnejo čarobni papirčki, popularno imenovani non-paperji. Ti anonimni dokumenti, ki jih najbrž ni napisal nihče, a jih imajo vsi v predalu, vsake toliko poskušajo „rešiti vprašanje Bosne in Hercegovine“.

In kot se običajno zgodi — Evropa spet misli, da bo z birokratskim jezikom, pisanimi zemljevidi in administrativnimi distrikti pomirila tri narode, dva entiteta, pet kantonov, globalne interese in lokalne šamane.

Bruselj se napreza, kot da bi na papirju risal nove črte na torti, ki je nihče več noče poskusiti. EU diplomati, kot slabi igralci s pokvarjenimi kartami, vztrajno verjamejo, da bodo z enim non-paperjem rešili 30 let balkanske improvizacije.

Medtem ko Evropa naivno meša čaj in šušlja s papirji, se resnejši igralci diskretno smejijo. Velika Britanija, stara kolonialna šola, sedi za drugo mizo, z viskijem v roki in veliko močnejšimi kartami v žepu. Oni nikoli niso izstopili iz igre — samo pustijo drugim, da se med seboj spotaknejo ob birokratske pasti. Potem pa vskočijo in naredijo, kot so od nekdaj načrtovali.

Amerika, s kavbojskim nasmehom, igra podobno igro. Imajo najmočnejše karte, vnaprej dogovorjene poteze z nekaj voditelji, tremi ministri in kakšnim lokalnim oportunistom. Ko Evropa ponudi poseben status, Američani na mizo vržejo štiri ase in takoj naročijo bazo zveze NATO.

Rusija, kot stalni balkanski šepetalec iz ozadja, prebere vsak non-paper, vzame, kar potrebuje, ostalo vrže Dodiku, nekaj pa pusti za arhiv v Moskvi. Njih ne potrebujejo karte, njim je dovolj vedeti, kaj drugi držijo v rokah.

Kitajska? Se ne vmešava preveč. Njih je vseeno, dokler lahko občasno kupijo kakšno luko, avtocesto ali elektroenergetiko. Ko se predstava konča, Kitajci pridejo s kovčki in se dogovarjajo o razpisih.

Na koncu, na drugi strani dvorane, islamske države sedijo za posebno mizo, pijejo šampanjec (halal, če je mogoče) in modro opazujejo. Manj ko se vmešavajo, bolj jih vabijo na gala večerje in mednarodne forume o stabilnosti, ki je nihče ne namerava uresničiti.

In tako, medtem ko Evropa vztrajno riše nove zemljevide, pošilja nove odposlance in sestavlja nove non-paperje, Balkan ostaja to, kar je bil od nekdaj — poligon za tuje igre, kraj, kjer karte delijo tisti, ki nikoli niso igrali poštene partije.

Samo ena stvar je gotova: vsak non-paper se konča enako — v predalu, medtem ko se ključne poteze vlečejo daleč od Bruslja.

Zdaj na sceno stopi še zadnji non-paper, kot vrhunec vseh dosedanjih. Dokument brez podpisa, odgovornosti in poguma, a z velikimi ambicijami. Pride točno v trenutku, ko se diplomatski globus pripravlja, da ponovno razpravlja o treh desetletjih Daytonskega mirovnega sporazuma. Tri desetletja, v katerih niso uspeli premakniti Bosne in Hercegovine niti milimeter z bojne črte, so pa premikali stole, mandate in dnevnice.

Ker je na Balkanu vedno lažje zamenjati papir kot resničnost.

In tako bo ostalo, dokler bodo non-paperji služili za diplomatsko samopostrežbo, ne pa za resne rešitve. Dokler Evropa piše, Britanci pijejo viski, Američani narekujejo, Rusi šepetajo, Kitajci pa kupujejo. A Bosna? Ona še vedno čaka, da ji nekdo prinese papir z žigom — vsaj navadne človeškosti. Ker vse do zdaj je bila megla geopolitičnih bleferjev…

…

Mrak, luči so ugasnjene, še vedno pa se sliši britanski smeh bruseljskim poker noobom!