Nemška strategija o Kitajski: Postrojitev z Washingtonom in napoved blokovske delitve sveta

Napisal: Armin Sijamić

Po tem, ko je prejšnji mesec sprejela prvo „Strategijo nacionalne varnosti“, je Nemčija včeraj nekako dopolnila dokument z objavo strategije o Kitajski. Prejšnji mesec je dokument v skladu z znanimi nemškimi politikami, včerajšnji pa je pogled na Kitajsko prihodnosti.

Agresija Rusije na Ukrajino je bila povod Nemčiji, da začne vezi v taki meri, kot je bilo nepredstavljivo, trgati. Razhod Berlina in Moskve je bil boleč in drag, vendar je nemška vlada prevzela tveganje. Razhod je želja Zelenih, da sledijo politiki Josepha Bidna, zato je bil nemški kancler, socialdemokrat Olaf Scholz, prisiljen popustiti manjšemu koalicijskemu partnerju.

Odnos moči med Scholzem in njegovo zunanjo ministrico Annalene Baerbock, ki pripada Zelenim, je v veliki meri oblikoval tudi prihodnji odnos do Kitajske, ki je bil pretočen v dokument. Baerbockova je želela, da Nemčija zavzame trdnejši stališče do Kitajske in posledično prekine ekonomske vezi, tako kot v primeru Rusije. Vztrajala je, da se v odnosih s Pekingom posebna pozornost posveti človekovim pravicam. Na takšna pogojevanja Xi Jinping ne bi pristal, zato bi se odnosi zaostrili in vezi bi se trgale.

Včerajšnja strategija ni v celoti izpolnila želja Baerbockove, vendar je utrla pot odnosu do Kitajske, vsaj v mandatu aktualne vlade. „Naš cilj ni ločitev (od Kitajske). Vendar želimo v prihodnosti zmanjšati kritične odvisnosti,“ je po sprejetju strategije na Twitterju zapisal Scholz. Baerbockova je dejala, da je strategija „realna, vendar ne naivna“, zato je v dokumentu Kitajska „partner“, „konkurent“, „sistemski rival“ in vse bolj „asertivna“, torej odločnejša in samozavestnejša.

Ameriški podpis

Asertivnost Kitajske je izraz, ki se skozi ameriško politiko, celo notranjo, prepleta že leta. Vendar je opredelitev Kitajske kot „sistemskega rivala“ kombinacija ameriškega in evropskega doživljanja Kitajske. V začetku leta 2019 je Evropska unija Kitajsko opisala kot sistemskega rivala, Biden pa je v svoji doktrini tri leta kasneje navedel, da je ta država „edini konkurent z namenom preoblikovanja mednarodnega reda in z naraščajočo ekonomsko, diplomatsko, vojaško in tehnološko močjo, da to tudi stori“. Biden v istem dokumentu pravi, da je treba Rusijo „omejiti“, kar je bilo uspešno izvedeno z uvedbo sankcij na Zahodu, s Kitajsko pa se je treba potegovati.

Sprejeta strategija o Kitajski naj bi se po napovedih Berlina vgradila v dokumente EU. Peking je poskušal omiliti Berlin, celo s pogajanji s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom, ki je iz Kitajske sporočil, da se mora EU v sporu med azijsko državo in Washingtonom držati ob strani. Kitajski premier Li Qiang je prejšnji mesec obiskal Berlin in to je bilo njegovo prvo potovanje v tujino. Od Berlina je zahteval, naj ne sprejema ukrepov, ki bi škodili Kitajski in njenim podjetjem, ter Bruselj pozval k izboljšanju odnosov s Pekingom.

Očitno v tem ni uspel, še posebej, ker je v dokumentu viden odtis Bidenove politike razhoda z „odvisnostjo“ od Kitajske. Biden želi iz „dobavne verige“ ameriškega gospodarstva izločiti države, ki niso zanesljive, z drugimi besedami, ne želi biti odvisen od tistih, ki niso zavezniki. V zadnjem mesecu dni je Biden z Rishijem Sunakom dosegel dogovor o tem, nato pa je poskušal v zahodne načrte vključiti Indijo.

V prejšnjem poročilu nemške obveščevalne službe je bila Kitajska označena kot „največja grožnja v zvezi z ekonomsko in znanstveno vohunjenjem ter neposrednimi tujimi naložbami v Nemčiji“. V včeraj sprejeti strategiji piše, da je Kitajska „največji posamezni trgovinski partner Nemčije, vendar medtem ko odvisnost Kitajske od Evrope nenehno upada, odvisnost Nemčije od Kitajske v zadnjih letih postaja vse pomembnejša“. Zato je „nujno potrebno zmanjšanje tveganj“, saj Peking uporablja ekonomsko moč za širjenje političnega vpliva.

V strategiji se navaja, da je treba preprečiti ekonomsko vohunjenje, nadzorovati prenos tehnologij na Kitajsko, spremljati kitajske naložbe v Nemčiji, torej gledati na to skozi prizmo varnosti. Vse, kar je grožnja nemški varnosti, ne bo odobreno, seznam tistega, kar bi lahko Berlin navedel, da se sklicuje na ta mehanizem, pa je dolg. Skratka, Nemčija bo s Kitajsko poslovala po svojih pravilih, zato bi se lahko zgodilo, da bi celotni sektorji prekinili odnose. Treba se je spomniti, da se je Donald Trump obregnil ob Kitajsko zaradi tehnologije in kitajskim podjetjem uvedel sankcije. Ocena Washingtona, zdaj pa tudi Berlina, je, da se lahko prednost Zahoda pred Kitajsko ohrani, če se Pekingu odreče najnaprednejše tehnologije.

Sprejeta strategija tudi v političnem smislu sledi ameriški smeri. Berlin meni, da je treba vprašanje Tajvana rešiti s sporazumom, in pravi, da bo podprl članstvo odcepljenega kitajskega otoka v mednarodnih organizacijah. Berlin bo pozoren na stanje človekovih in delavskih pravic na Kitajskem, vendar to ni tisto, kar si je želela Baerbockova. Nemčija želi koordinacijo s skupino G7, v zadnjih mesecih pa je to forum, ki si prizadeva omejiti kitajski vpliv v Aziji in svetu.

Nemčija pravi, da lahko na odnose s Kitajsko vpliva vojna v Ukrajini, torej povezave Pekinga in Moskve. Berlinu se ne zdi všeč kitajska „prisotnost“ na Arktiki in Antarktiki in želi, da bi to bili območji brez konfliktov, hkrati pa napoveduje, da bo Nemčija razširila vojaško sodelovanje z državami v Indo-pacifiški regiji. Berlin zahteva, da Kitajska napoveduje vojaške vaje.

Scenarij za oddaljevanje

Čeprav je Scholz dejal, da cilj strategije ni razhod s Kitajsko, temveč zmanjšanje nemške odvisnosti, je jasno, da sprejeto izstopa iz področja gospodarstva. Zato lahko z gotovostjo rečemo, da Kitajska ne bo privolila v vsa nemška pogojevanja, vendar bo storila vse, da ohrani ekonomske vezi z Berlinom in Brusljem.

Kitajsko gospodarstvo je drugo na svetu in je skoraj štirikrat večje od nemškega. Privolitev v nemška pogojevanja bi pomenila poraz v primerjavi z Washingtonom, katerega gospodarstvo je skoraj četrtino večje od kitajskega. Kitajska se že leta poskuša upreti ameriškemu pritisku in to ji je do zdaj precej uspešno, vendar se bitka zaostruje.

Ameriška želja po tekmovanju s Kitajsko je pravzaprav želja po zadrževanju Kitajske. Strategija, ki jo je Nemčija sprejela, je dokaz, da je Berlin izbral stran. Kitajska že leta poskuša najti odgovore na te tendence. Od tod Šanghajska organizacija za sodelovanje, BRICS in druge skupine, ki združujejo predvsem tekmece Zahoda. Želja Pekinga po vzpostavitvi multipolarnega sveta se uresničuje, vendar ne tako, kot je bilo zamišljeno. Kitajski načrt je bila delitev interesnih sfer in sodelovanje med centri moči. Dejanja, ki jih izvaja Zahod, govorijo, da od takšnega sodelovanja ni nič, če že ne morejo ustaviti krepitve svojih tekmecev.

V začetku meseca je ta delitev začela dobivati obrise. Kitajska je prepovedala izvoz galija in germanija, redkih kovin, brez katerih so nepredstavljivi polprevodniki oziroma elektronika, avtomobilska in vojaška industrija. Kitajska je največji proizvajalec teh dveh kovin. Odločitev o prekinitvi njihovega izvoza od avgusta kratkoročno ni nadomestljiva, zato so možna podražitve. Pred tem so Američani in Nizozemci Kitajski omejili dostop do njihovih polprevodnikov.

Strategija, ki jo je Berlin sprejel, je potrditev, da konflikt ne jenja. Vse bolj „asertivna“ Kitajska kaže, da ne misli odstopiti od svojih stališč, oziroma zavrača, da bi se njena moč omejila. Iz Washingtona prihajajo sporočila, da je treba Kitajsko zadržati. Ker nobena stran ne popušča in ker pogajanja ne dajejo rezultatov, poskušajo zbrati čim več držav skozi formalne in neformalne zveze. Izida ni mogoče predvideti, konflikt pa je tako ideološki kot ekonomski. Če do dogovora velikih sil ne pride in se konflikt okrepi, bi lahko posledica bila blokovska delitev, drugačna od vsega, kar smo doslej videli.