Napisal: Armin Sijamić
Nemčija se v nedeljo odpravlja na verjetno najpomembnejše in najbolj negotove volitve tega stoletja, saj se še nikoli ni zgodilo, da bi imela ena stranka dobre možnosti za spremembo obstoječega sistema in za to dobila podporo največje svetovne sile.
Združene države Amerike imajo ogromen vpliv na politiko Nemčije od konca druge svetovne vojne, tudi zaradi številnih ameriških vojaških baz tam. Poleg tega t.i. ameriška „mehka moč“ (soft power) že več kot sedemdeset let ni bila postavljena pod vprašaj v državi z dolgo in bogato zgodovino lastne politične in družbene misli.
Nemčija močno zre proti Washingtonu, še posebej aktualna vlada v administraciji Josepha Bidna je bila v šoku od vrnitve Donalda Trumpa v Belo hišo. Sedanja administracija meni, da Berlin vodi napačno politiko. Ameriški podpredsednik JD Vance pravi, da Nemčijo uničujejo ilegalne migracije in deindustrializacija, najbogatejši človek na svetu Elon Musk pa pravi, da je njena birokracija grozna in da je to videl pri vodenju podjetja tam. Musk pravi, da je „edino upanje“ za državo desničarska Alternativa za Nemčijo (AfD), ki jo oblast vidi kot radikalno desnico.
Musk, Trump in Vance
Tem slabše za ankete
Od pojava koronavirusa se začnejo vse bolj očitni problemi v gospodarstvu. S koncem epidemije se je začela vojna v Ukrajini, ki je prinesla velik šok za nemška podjetja. Največje evropsko gospodarstvo je zaradi sankcij Moskvi zaradi agresije na Ukrajino ostalo brez poceni ruskih energentov in brez dostopa do ogromnega ruskega trga, na katerem so nemška podjetja odlično kotirala.
V ozadju je vrelo še en problem – (i)legalne migracije v Nemčijo, še posebej od leta 2016. Čeprav je oblast v Berlinu, kot tudi številni nemški mediji, pogosto zavračala vsako kritiko in vračala z obtožbami tistim, ki to vidijo kot problem, so migracije postale pomembna tema. Nekateri so o tem govorili v kategorijah varnosti, zaradi pogostih napadov na državljane, redki pa z vidika ekonomije – veliko priseljencev pomeni tudi možnost, da se delavca dobi ceneje.
Največji kritik migracij v Nemčiji je AfD, ki k varnostnemu in ekonomskemu vidiku dodaja še vprašanja ideološke in demografske narave, s čimer prebuja strahove pri milijonih Nemcev, da država neha biti to, kar je bila. Zaradi nakopičenih problemov ni presenetljivo, da opozicijski AfD pridobiva na moči, še posebej, ker se druge stranke nekaterim problemom lotevajo z „rokavicami“.
Da bi izboljšali svoje položaje in svojo podobo, saj jih v Nemčiji na široko vidijo kot skrajne desničarje, ki se niso dovolj oddaljili od nacistične dediščine, se je AfD lotil preimenovanja, kar je že prej na primer storila Marine Le Pen v Franciji.
Radikalen obračun s migranti, Evropsko unijo, Natom, evrom... ko-voditeljica stranke Alice Weidel poskuša pretočiti v sprejemljive politike, trdeč, da je liberalna in da je njen vzornik nekdanja britanska premierka Margaret Thatcher. Vodja nemške desnice je v ljubezenski zvezi z migrantko iz Šrilanke, podpira Izrael, nasprotuje določanju minimalne plače v Nemčiji, podpira Trumpa in zahteva deportacije nekaterih migrantov, še posebej muslimanov. Govoreč o stanju v Nemčiji in dejstvu, da je v istospolni zvezi, je dejala: „Ne želim, da me družba z večinsko muslimansko populacijo po šeriatskem zakonu kasneje vrže s strehe z vrečo čez glavo.“
Na priljubljenost AfD-ja glavne stranke večinoma nimajo odgovora. Pred petnajstimi meseci se je govorilo o tem, da bi stranko prepovedali, na predlog njihovih političnih rivalov.
Zadnje ankete kažejo, da ima AfD okoli dvajset odstotkov podpore, takoj za demokrščansko Unijo CDU/CSU, ki ima okoli trideset odstotkov. Socialni demokrati (SPD) kanclerja Olafa Scholza in prav tako vladajoči Zeleni so pri okoli petnajstih odstotkih. Poleg njih nobena druga stranka ni prepričana, da bo presegla petodstotni prag.
Za AfD je še posebej težka okoliščina ta, da so se vse vodilne nemške stranke zavezale, da z njimi ne bodo v koalicijo, kar pomeni, da vsa priljubljenost, ki jo uživajo, morda ne bo dovolj, da pridejo na oblast. Weidelova je dobila podporo Muska, ki je celo govoril na njihovih shodih preko video povezave. Ta teden je Musk na svojem družbenem omrežju X delil status uporabnika, ki se sprašuje „ali je čas, da se Nemčija ponovno osvobodi“, in nato odgovoril z „Da, resno“.
Prejšnji petek se je ameriška podpora AfD-ju povečala do nepredstavljivih razsežnosti. Podpredsednik JD Vance je imel srečanje z Weidlov, potem ko je na Minhenski varnostni konferenci povzročil bes in nekaj solz pri gostiteljih, ki so gosta obsodili vmešavanja v nemške volitve. Vance je v omenjenem govoru kot da je izrekel del programa AfD-ja, usmerjen predvsem v migracije.
Friedrich Merz
Po volitvah
Kot kažejo stvari, AfD ali katera koli druga stranka ne bo imela dovolj glasov, da bi samostojno oblikovala oblast po nedeljskih volitvah. Zato je najbolj verjetna možnost, da Nemčija ponovno dobi „veliko koalicijo“, ki jo bodo sestavljali CDU/CSU in SPD, kar se je zadnjič zgodilo v vladi Angele Merkel. Takrat bi bil kancler najverjetneje iz vrst demokrščanov, njihov vodja Friedrich Merz.
Vendar pa bi se nemška politična elita soočila z besom Bele hiše, če bi AfD pustila izven oblasti. To bi bilo še posebej nevarno za nemško gospodarstvo, medtem ko Trump grozi s carinami in ima možnost manipulirati cene energentov.
Če bi nemške stranke AfD pustile v opoziciji, bi bil to prvi večji Trumpov zunanjepolitični poraz. Zato so te volitve še toliko bolj pomembne, saj bo nova vlada v Berlinu morala odgovoriti na Trumpovo politiko do Rusije in Ukrajine. Z drugimi besedami, sestavljanje nemške vlade bo tudi test, ali imajo Evropejci moč in voljo, da se uprejo Trumpu.
Toda ne glede na izid nemških volitev se bodo nekatere stvari spreminjale. Visoko na seznamu prioritet so tudi migracije. Očitno je, da so mnogi v Evropi in po Zahodu spoznali, da ni mogoče na široko odpreti vrat priseljencem in da se že dolgo časa pripravljajo na spremembo te politike.
Ali bo Nemčija zdravila vzrok ali posledice, za zdaj ni znano. Noro bi bilo pričakovati, da se bo rušenje Bližnjega vzhoda in Afrike nadaljevalo, da pa se bodo zaprla vsa vrata ljudem, ki so tam izgubili vse.
Te dni, ko se govori o razseljevanju ljudi iz Gaze, na obrobju nemških političnih tokov poteka zgodba o cenzuri. Nekdanji grški minister za finance Yanis Varoufakis v okviru političnega projekta, ki ga vodi, preko družbenih omrežij poroča, da medtem ko mediji molčijo, policija v Nemčiji vstopa na srečanja posebne poročevalke Združenih narodov za okupirana palestinska ozemlja Francesce Albanese, kjer govori o trpljenju Palestincev. „Totalitarizem se je vrnil v Nemčijo še preden je AfD zmagal,“ je zapisal Varoufakis na družbenem omrežju X.
Takšen odnos Nemčije do Palestine in Izraela nakazuje na paralele z držo Josepha Bidena in Kamale Harris do tega konflikta ter na odziv muslimanskih volivcev in liberalcev, ki so bili prej zavezani demokratom. Mnogi od njih so podprli Trumpa ali pa so preprosto zavrnili glasovati za Harrisa. Eno od vprašanj na teh volitvah v Nemčiji je tudi odziv priseljencev z volilno pravico.
Da je vse težje upravljati nemške politične procese, je že dolgo jasno. Problemov je vse več in vse večji je vpliv od zunaj, neposreden in glasen, kot v primeru Vancea in Muska, ali pa posreden in tih preko tistih, ki so prišli v Nemčijo živeti in delati. Zato kakršen koli razvoj situacije ne bi bil presenečenje, celo to, da bi bili nemški volitve razveljavljene kot v Romuniji pred nekaj meseci.
Vse kaže, da številne reforme čakajo novo nemško vlado, ne glede na to, kdo jo bo oblikoval. Nekateri takšni koraki morda ne bodo omenjeni v predvolilni kampanji, vendar bodo vseeno sprejeti. In smer, ki jo bo zavzela nova nemška vlada, bo v veliki meri določila smer, ki jo bo zavzel preostali del Evrope.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci sabotirali Američane, nov poskus konec junija
