Nikšić v pokoju, Lagumdžija za vedno: Bećirovićeva zmaga Zlatku bolj kot Denisu samemu!

Gostovanje Zlatka Lagumdžije, veleposlanika BiH pri ZN, na Hayat TV je bolj spominjalo na začetek politične kampanje za Denisa Bećirovića kot na analizo zunanjepolitičnih razmer v Bosni in Hercegovini. Hkrati je bilo med vrsticami jasno mogoče prebrati tudi drugo sporočilo, namenjeno znotraj Socialdemokratske stranke Bosne in Hercegovine, kjer že poteka tiha bitka za „obdobje po Nikšiću“ in nadzor nad prihodnjo strankarsko infrastrukturo.

Čeprav je formalno govoril o mejnem prehodu Gradiška, državnem premoženju, vlogi OHR-ja, odhodu Christiana Schmidta in odnosih v regiji, je Lagumdžija skoraj vsako temo vračal k Denisu Bećiroviću, ustvarjajoč podobo politika, ki je po tej interpretaciji edini resni državniški avtoritet znotraj probosanskega bloka. To ni bilo naključje.

Lagumdžija potrebuje zmago Denisa Bećirovića na oktobrskih volitvah, saj se očitno zaveda, da morebiten politični poraz Bećirovića ne bi pomenil le oslabitve ene politične figure, ampak tudi konec njegovega neposrednega vpliva na politične procese v državi.

Zato je celotno gostovanje delovalo kot poskus političnega brendiranja Bećirovića kot osrednje figure prihodnje politike SDP-ja in širšega probosanskega političnega prostora. Kakor pravijo, se ves svet vrti okoli najbolj znanega pisca pisem.

Hkrati Lagumdžija nastopa s pozicije človeka, ki trdi, da se ne vrača v aktivno strankarsko politiko, a ki očitno nima namena z nje resnično oditi. To bo tudi sam priznal, češ da se bo s politiko ukvarjal večno. Govori o zamenjavi generacij in „mlajših, ki prihajajo“, medtem ko se vzporedno skozi SDP vodi resen boj, kdo bo s svojo mladinsko in kadrovsko strukturo prevzel stranko, ko bo politična moč Nermina Nikšića končno usahnila.

Tako bo Lagumdžija rekel, da Nikšić gre v pokoj, čeprav je, za primerjavo, od njega starejši pet let. Zato zgodba o generacijskem preobratu zveni nekoliko hinavsko. Kajti bistveno vprašanje ni, kdo gre v političko penzijo, ampak kdo ostane, da iz ozadja upravlja procese.

A prav Lagumdžija je pokazal, da sebe še vedno vidi kot ključnega političnega arhitekta SDP-ja, ne glede na leta ali formalne funkcije. Ali ne glede na to, da se je ob vprašanjih voditeljice, ali se vrača na čelo SDP-ja, zmrdoval!?

Zato mu zmaga Denisa Bećirovića na oktobrskih volitvah morda bolj koristi kot samemu Bećiroviću.

Njegove zgodbe o tem, kako je nekoč reševal spore s Hrvaško, kako se je odzval kot predsedujoči Sveta ministrov ali kako je mednarodna skupnost takrat drugače doživljala BiH, niso bile le spominjanje na preteklost.

To je bila demonstracija politične premoči nad današnjim vodstvom „Trojke“, ki ga očitno smatra za administrativno šibko in politično nedoraslo.

Prav zaradi tega gostovanje ni bilo le diplomatski komentar aktualnih kriz. Hkrati je bilo tudi kampanjsko predstavljanje Denisa Bećirovića in notranje sporočilo SDP-ju, da se politična bitka za dediščino stranke šele začenja.