Zeljković ni Dodikov nečak, zdaj je Milorad le Vici stric: Predsednik Nogometne zveze in soustvarjalec nacionalne pravljice!

Napisal: Rasim Belko

Italijanska javnost je postala pretor (vrhovni sodnik) svoji nogometni reprezentanci, in sodba je, da so osramotili in izneverili pričakovanja naroda. Danes, ne glede na to, kako dobri, dobro plačani in zvezdniški so, italijanski nogometni reprezentanti dihajo na slamico pod jezo javnosti in od nekdaj prepoznavno agresivnostjo športnih medijev ob vsakem neuspehu italijanskega športa.

V Bosni in Hercegovini adrenalin ne popušča, potepamo se nenaspani, mnogi tudi pijani, a srečni kot redko kdaj. V nasprotju z Italijo, ki nam na marsičem dobro kaže, mi danes dobro kaže skorajda samo v športu. Od včeraj v nogometu. Z izločitvijo Azzurrov smo oživeli in živimo v oblakih.

Neizmerna hvala vsakemu Zmaju, ki je v teh kvalifikacijah nosil sveti dres. Hvala tudi Sergeju Barbarezu, Emirju Spahiću in vsem, ki ste v strokovnem štabu reprezentance in okoli njega prispevali k temu uspehu. Ni bilo lahko, hodili smo po trnju, pogosto na robu prepada, a uspelo nam je!

Hvala tudi Vici Zeljkoviću! Za vse, kar je storil za nogomet v Bosni in Hercegovini, še posebej pa za reprezentanco, ki je od včeraj med najboljšimi svetovnimi selekcijami.

Osporen, ko je prišel, ker je bil Vico takrat nečak Milorada Dodika in je zaradi tega nosil hipoteko protidržavnega elementa v Nogometni zvezi naše države. Nihče, pa iskreno niti avtor teh vrstic, ni verjel, da mu bomo danes hvaležni za odlično delo.

Vico Zeljković je pripeljal Sergeja Barbareza za selektorja, ko se tega malo kdo je upal, javnost pa si je to želela. A nato smo mu to očitali, ker Barba ni imel trenerskih izkušenj. Vendar pa se je Zeljković izkazal za bolj zrelega športnega delavca od vseh, ki to delajo na klubski ravni v naši državi.

Strokovnemu štabu je prepustil strokovno delo, ta štab pa je okrepil z ikonami reprezentance, profesionalci tudi izven nogometnih čevljev, na čelu z Emirom Spahićem, ob Zlatanu Bajramoviću, Mirku Hrgoviću in drugih.

Vico in Zveza, ki jo vodi, sta s postavljanjem cilja Euro 2028. odstranila pritisk s Barbareza in igralcev, kar je morda odločilo. Videli smo, kako so Italijani popustili pod pritiskom svoje javnosti in „moranja uvrstitve na SP“.

Prvič po dolgih, dolgih letih se naša reprezentanca in Nogometna zveza nista izgubili pod bremenom težkih in obupnih rezultatov, slabih rezultatov, ki so boleli, a očitno niso bili porazi, temveč lekcije. Stroka pod vodstvom Barbareza in Spahića je hodila po svetu in zbirala otroke bosanskih beguncev. In tam je bilo opravljeno ključno delo. Alajbegović, Bajraktarević, Muharemović, nekateri drugi, ki so igrali in bodo še igrali za reprezentanco, so v ekipo Edina Džeke, Seje Kolašinca, Amarja Dedića prinesli športno drznost.

Od Romunije v gosteh do Italije doma jim je bilo morda mogoče marsikaj očitati glede tehnike, taktike, kondicije, vendar jim ni bilo mogoče očitati srca na igrišču, boja za vsako žogo in tistega južneje od duše, kar je potrebno, da se nasprotniku razbije obraz, figurativno, a tudi resnično, ko je potrebno.

V Avstriji je malo manjkalo, kakšnih 13 minut, nato pa je prišel dodatni kvalifikacijski krog, do včeraj najbolj osovražena francoska beseda v naši državi. A tudi to so preživeli in jih bomo gledali na prvenstvu ob Braziliji, Španiji, Angliji, Argentini in sosedih Hrvatih…

In z njimi bo, popolnoma zasluženo, šel tudi Vico Zeljković. Vico, ki je poleg članske reprezentance omogočil boljše pogoje U-21 in mlajšim selekcijam. Zagotovil je naklonjenost UEFA, ki je, priznali ali ne, prej nismo imeli. Kolikokrat je Aleksander Čeferin prišel v Bosno in Hercegovino, vključno z včeraj, zato je, bodite prepričani, francoski sodnik veliko lažje odločil, da da rdeči karton Italijanom.

Vico Zeljković je veliko storil tudi na klubski ravni, vodil je projekte prenove igrišč naših klubov, uvedel obveznost reflektorjev na stadionih, gradil umetne terene in tako naprej. Dela in ne odstopa od ideje združitve Prve lige FBiH in RS, s čimer bi drugi nogometni rang naše države dobil večjo kakovost in, kar je še pomembneje, vplival na Premier ligo BiH.

In tudi ta Premier liga se je dvignila od prihoda Zeljkovića, Borac in Zrinjski so se prebijali v skupinske faze, celo v izločilne faze evropskih tekmovanj. Ostala je težava sojenja, vendar je tudi na tem začel delati z dovažanjem supervizorjev, ker očitno mu ni vseeno po vsakem krogu poslušati pritožb, da sodniki vodijo Borac ali Zrinjski.

Vendar, ne smemo biti kot mačke, ki jim je malo telečja glava. Ker, spominjamo se tudi časa hudih ovir in problemov v krovni hiši bh. nogometa, danes tega ni ali pa je morda veliko manj.

Zeljkoviću še ostane rešiti en težak problem, ki se zaradi njegovega bremena sorodstvene vezi z Dodikom zdi nepremostljiv, vendar so se tako tudi Italijani zdeli, pa smo jih premostili. Problem je odnos z BH Fanaticosi, ki ga je treba rešiti v obojestransko zadovoljstvo naroda.

Ker je grdo, da se v sarajevski Titovi skandira „Vico pederu“ v trenutku praznovanja odhoda na svetovno prvenstvo. Neupušen opazovalec s strani bi pomislil, da gre za sodnika, ki nas je prikrajšal, ne pa za predsednika Zveze, čigar reprezentanca se je uvrstila in zaradi česar se praznuje.

Javnost v Bosni in Hercegovini mora dati priložnost Vici Zeljkoviću. Ne priložnost pod prisilo, temveč priložnost, da v dobrem odnosu naroda, BHF in Zveze ta reprezentanca še naprej raste in v prihodnje izogne dodatnim kvalifikacijskim krogom z dobrimi tekmami v skupinski fazi.

To ni lahko, a ni niti tako težko. Morda bi začeli z razmišljanjem, da je danes Milorad Dodik stric Vici Zeljkoviću. Ker, kolo se je obrnilo, eden je bivši, drugi pa z zlatimi črkami piše zgodovino nogometa v Bosni in Hercegovini.

Malo nam za srečo treba, a to je vredno dati priložnost!