NE VLADA, NE OBRAZ Od moralne vertikale do rezervne možnosti: Kako je NES sam sebe ponižil?

Piše: A. Čorbo-Zećo

Ljudje verjamejo tistim, katerih dejanja in stališča lahko predvidijo. V politiki doslednost ni luksuz, je temelj politične integritete. Ko politična stranka danes govori eno, jutri pa stori nasprotno, volivci izgubijo zaupanje, ker ne vedo več, ali glasujejo za ideje, načela ali za kratkoročno taktiko in osebne interese posameznikov.

Eden najvidnejših primerov tega političnega pojava v zadnjih nekaj letih v Bosni in Hercegovini je Narodna evropska zveza (NES). Stranka, ki je nekoč veljala za zdrav glas na politični sceni, sposobna se uveljaviti kot korektiv in alternativa na višjih ravneh oblasti, se danes vse bolj dojema kot primer političnega oportunizma in nesnalažljivosti.

NES je, vsaj deklarativno, ostal izven oblasti po oblikovanju aktualne koalicije na zvezni in državni ravni. Svojo opozicijsko vlogo so pravičili z načelnimi razlogi, saj niso mogli sprejeti dejstva, da je bil med oblikovanjem oblasti začasno suspendiran Ustav Federacije, niti niso bili pripravljeni sodelovati s SNSD-jem in Miloradom Dodikom, ki so ga jasno označili kot političnega akterja, nasprotnega vsem državnim interesom.

Ta retorika jim je prinesla določeno stopnjo zaupanja v javnosti, še posebej pri tistih državljanih, ki so izgubili vero v "stare" stranke, a so še vedno iskali politično možnost, ki se drži načel.

NES je na tej podlagi začel graditi svojo podobo resne, državotvorne stranke, ne le lokalnega dejavnika v USK, temveč nekoga, ki lahko igra pomembno vlogo tudi na ravni Federacije, pa tudi države. Vendar se je zelo hitro izkazalo, da ta podoba ni zdržala prvega resnega preizkusa političnega interesa.

Tisti trenutek, ko je SDA oblikovala novo večino v Vladi USK (kar tudi ni bilo politično korektno), brez NES-a, se je začel preobrat. NES se začne taktično približevati "Trojici" (SDP, NiP, Naša stranka), čeprav jih je do včeraj kritiziral zaradi sodelovanja s SNSD-jem in načina, kako so oblikovali oblast. Jasno je bilo, da jim je oblast v USK, kjer so globoko ukoreninjeni desetletja, veliko bolj pomembna od načelne opozicije na višjih ravneh.

Ta preobrat ni bil naključen, temveč skrbno tempiran. Od kosila, ki ga je organiziral Elemedin Konaković za bošnjaške stranke, je NES začel serijo političnih manevrov, s katerimi se je poskušal pozicionirati kot dejavnik, ki je koristen tako enim kot drugim. A prav v tej igri nevtralnega posrednika so izgubili tisto, kar je za vsako politično stranko ključno – zaupanje.

NES je poskušal obdržati vpliv v USK, hkrati pa se približati vladajoči večini na zvezni ravni. V praksi je to pomenilo, da so v ključnih trenutkih, čeprav formalno opozicija, dvignili roke za odločitve, ki so ustrezale Trojici. Glasovali so med drugim za izvolitev Zorana Krešića v Upravni odbor FTV-ja, odločitev, ki je naletela na ostre kritike javnosti.

Prav tako so po dogovoru z oblastjo pomagali, da so se sklepi Odbora za boraška in invalidska vprašanja umaknili z dnevnega reda Predstavniškega doma, in to po direktni želji premierja Nermina Nikšića.

Medtem ko so demonstrirali svojo politično "fleksibilnost", si je NES dejansko sam izkopal jamo. Pokazali so, da so pripravljeni poteptati lastna stališča zaradi majhnih, dnevnih dobičkov. Problem s takšno taktiko pa je, da dolgoročno ne deluje, ker vladajoči partnerji ne želijo negotovih zaveznikov, volivci pa ne oprostijo prevare.

NES je trenutno v situaciji političnega vakuuma – nima oblasti v USK, nima vloge na višjih ravneh, izgubil pa je tudi impresivno ugled načelne opozicije s svojimi lastnimi potezami. Zanašali so se na upanje, da bodo lahko obdržali oblast vsaj v kantonu, v zameno pa pokazali kooperativnost do Trojice na zvezni ravni. Namesto tega so izgubili oboje.

Politične stranke ne propadejo zato, ker naredijo napačno oceno. Propadejo, ko izgubijo svojo identiteto. NES ne ve več, kaj želi biti – opozicija, partner oblasti, lokalni igralec ali državni dejavnik. In če tega ne ve niti sama stranka, kako naj to vedo njeni volivci.