Nimamo možnosti z mrtvo diplomacijo in plašljivo politiko: Bosna in Hercegovina med priložnostmi Vzhoda in pokornostjo Zahodu!

Piše: Rasim Belko

Pred približno dvema letoma sem zapisal, da če bi takrat vodilni bošnjaški politik odšel na Kitajsko in se fotografiral, ko pije čaj s kakšnim nižjim funkcionarjem, bi za Bosno in Hercegovino zapihali pozitivnejši geopolitični vetrovi.

A to se na žalost do danes ni zgodilo. Ne zato, ker Kitajska ne bi bila zanimiva za nas, ampak ker tako nekdanje kot današnje politične perjanice probosanskega ali bošnjaškega političnega vodstva nimajo poguma, da bi se odlepile od diplomatskega škornja Zahoda, zlasti Amerike.

Zato je Bosna in Hercegovina v slepi ulici, nad usodo Bošnjakov, Bosancev in Hercegovcev, domoljubov pa nenehno visi meč palestinskega scenarija. Da je bilo razmišljanje o političnem čaju na Kitajskem pravilno, kaže odmev, ki smo mu prek medijskih poročil priča po odhodu hrvaškega šefa diplomacije Gordana Grlića Radmana v Peking.

»Hrvaška želi kitajske naložbe, pa tudi več izvažati na kitajski trg,« je Grlić Radman dejal svojim kitajskim gostiteljem.

Poskušal sem, a resnično si je nemogoče predstavljati koga iz prodžavnega političnega spektra v BiH, da bi v Pekingu izrazil takšno stališče. Prav tako si je nemogoče predstavljati, da bi šef diplomacije BiH Elmedin Konaković odšel v Peking in se kaj dogovarjal.

Tista fraza »naša zunanja politika je vezana na EU in Ameriko« nas bo na koncu stala, saj minister države članice Nata in EU v Pekingu jasno pove, da želi kitajske naložbe. Ko v Bosno in Hercegovino zaide kakšna kitajska naložba, se dvigne vik in krik, da je to napad, spodbujen s tistimi milijoni, ki so jih v našo državo načrpale voditeljice zahodnih (beri ameriških) interesov.

Kdo se danes spominja pokojnega projekta TE Tuzla in Bloka 7? Nihče, ker je s posebno vojno, zlasti prek medijev in oblikovanja javnega mnenja v Bosni in Hercegovini, vsiljen narativ, da je treba poslušati, slediti, se pokoravati samo Zahodu! Tak pristop je ohromil diplomatske možnosti Bosne in Hercegovine in nas zreduciral na zahodno miloščino, medtem ko naravna in druga bogastva, izkopana iz bosanske zemlje, poceni odhajajo na draga zahodna tržišča.

Izzivno bi bilo anketirati voditelje političnih strank v Sarajevu, tiste na oblasti in tiste v opoziciji, kaj menijo o morebitnem diplomatskem odhodu na Kitajsko ali v kakšno drugo državo na vzhodu. Šefa diplomacije je nesmiselno spraševati, on je produkt ameriških interesov in dejstvo, da je po kotičkih Washingtona zbiral, s kom se fotografirati, ga izloča iz resne diplomatske zgodbe. Niti tisti pred njim niso bili boljši, čeprav so včasih znali narediti izlet.

Za razliko od Sarajeva v Zagrebu, pa tudi v Beogradu, nimajo težav z jasnim opredeljevanjem lastnih interesov, čeprav so v prvem primeru vezani na Nato in EU, v drugem samo na Unijo.

Bosna in Hercegovina je očitno eksperiment, v katerem se tisti, ki prihajajo med ljudstvo v rotacijah, v dragih limuzinah in oblekah, obnašajo kot podrepniki, takoj ko se jim prikaže kakšen uradnik z Zahoda. Kajti njim so politične kariere pomembnejše tako od države kot od državljanov, zato je težko pričakovati kakšno vidnejšo spremembo. Vsaj za zdaj!

Vendar bi informacije o pogovorih Grlić Radmana s kitajskim kolegom Wang Yijem o stabilnosti Bosne in Hercegovine in reševanju enakopravnosti Hrvatov v BiH morale vsaj sprožiti alarme v Sarajevu, če je v prestolnici še kdo, ki ni pobegnil na nezasluženi dopust!

Hina je poročala takole: »Ministra sta razpravljala o geopolitičnih temah, hrvaški šef diplomacije pa je poudaril, da je s kolegom s Kitajske, stalne članice Varnostnega sveta, govoril o pomembnosti stabilnosti Bosne in Hercegovine ter enakopravnosti Hrvatov kot enega od treh konstitutivnih narodov.«

Torej, daleč od naših oči je bila naša usoda spet na mizi pogovorov na eni strani tistih, ki so obsojeni kot agresorji in še danes napadajo suverenost in ozemeljsko celovitost BiH, ter na drugi strani Kitajske, pred katero neupravičeno bežimo zaradi ameriško-evropskih interesov.

In pozabite na prazne besede, zgodba o nedopustnem vmešavanju v notranje zadeve BiH ne drži več vode, zlasti po tektonskih premikih na geopolitični plošči.

Namesto jamranja, medtem ko tiščimo glavo v pesek, je morda skrajni čas, da pred volitvami prihodnje leto poskrbimo, da nas bodo zastopali tisti, ki jim je interes države in državljanov prioriteta v primerjavi z interesi drugih držav, pa naj bodo te še tako prijateljske.

Nedavno mi je neki človek povedal, kako je prvi predsednik naše države Alija Izetbegović rad rekel, da je Bosna in Hercegovina ptica, ki mora enakomerno mahati z obema kriloma, kajti če eno upočasni ali ustavi, je to problem.

Vsa ta politična druščina, ki smo ji priča od Daytona do danes, očitno ni niti slišala niti razumela tega sporočila. Zato nam je verjetno zavezano krilo, s katerim bi mahali proti vzhodu, ker je to po privzetku ameriškega narativa, konzerviranega v Bosni in Hercegovini – militantno, teroristično ali maligno!

Pri tem, da ne bi bil napačno razumljen, niti Kitajci niti kdorkoli z vzhoda ne bi skrbel za naše interese. Ampak to je naloga tistih, ki v našem imenu dogovarjajo sodelovanje: kajti medtem ko so nam mediji z ameriške cucle vsipali prazne besede o tem, kako bodo umazane kitajske tehnologije uničile Tuzlo, če se uresniči Blok 7, je kapital z Zahoda posekal gozdove, onesnažil izvire in življenjski prostor tam, blizu glavnega mesta.

Zato je treba še enkrat poudariti, da prihodnje volitve prinašajo usodne odločitve in da je čas, da prepoznamo tiste, ki bodo odločali v našem interesu, ne v škodo nas in se priklanjali, kakor pihajo vetrovi z Zahoda.

Kajti na vzhodu je veliko dobrega, le treba je iti, videti in se dogovoriti. Pa naj bo to všeč ali ne tistim na Zahodu. Srbija to počne, Hrvaška to počne, zakaj mi pristajamo na samohendikepiranje, poskusite odgovoriti, ko boste razmišljali o potencialnih novih političnih predstavnikih v institucijah države in sistema!