BREZ STRATEGIJE Denar iz proračuna BiH ni entitetski: Zakaj plačujemo sodbe namesto letal in obrambne moči naše države

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Medtem ko Bosna in Hercegovina prehaja skozi eno najbolj zapletenih in najdražjih mednarodnih arbitraž v svoji novejši zgodovini, se odpira resna dilema – kako razumemo državne institucije, proračun in, kar je najpomembneje, suverenost nad lastnimi financami?

Potem ko je Mednarodni center za reševanje investicijskih sporov (ICSID) izdal končno sodbo, s katero mora Bosna in Hercegovina slovenskemu podjetju Viadukt izplačati več kot 110 milijonov KM, je sledila institucionalna zmeda – od poskusov podaljšanja izplačila do vztrajanja pri sklicu Fiskalnega sveta, kljub jasnim postopkom.

V središču razprave od včeraj je dobiček Centralne banke BiH, ki je že bil nakazan v proračun institucij BiH. V tistem trenutku ta sredstva niso več denar Centralne banke niti ne pripadajo entitetama. Del dobička CBBiH obdrži zase, približno 40 odstotkov, medtem ko se 60 odstotkov nakaže v proračun BiH. Tako kot v preteklih letih ta dobiček postane državni prihodek, s katerim razpolagajo institucije Bosne in Hercegovine – parlament, Svet ministrov, ministrstvo za finance in Predsedstvo BiH.

Zato je povsem neutemeljeno trditi, da ta prerazporeditev spreminja fiskalni okvir in da je nujen sklic Fiskalnega sveta. Gre za tehnični popravek znotraj obstoječega proračuna, ne pa za novo zadolževanje ali povečanje odhodkov nad načrtovano fiskalno mejo.

Toda tisto, kar najbolj skrbi, je popolna odsotnost strateškega pristopa.

Kajti ta denar naj bi bil domnevno uporabljen tudi za nakup stavbe za UIO od botra Milorada Dodika.

Če že razpolagamo s presežkom prihodkov, se postavlja logično vprašanje: zakaj se ni razmišljalo o vlaganju v varnostne in obrambne zmogljivosti države? Medtem ko države v regiji vlagajo v modernizacijo vojske, civilno zaščito, helikopterje, letala in drugo ključno opremo, BiH sredstva iz lastnega proračuna uporablja za sanacijo posledic slabih odločitev entitetskih oblasti – v tem primeru enostranske odpovedi koncesijske pogodbe s strani entitete Republika srbska.

Da bo stvar še resnejša, ta entiteta zdaj noče plačati dolga, s čimer breme odškodnine pade na državne institucije – medtem ko entiteti hkrati postavljata pod vprašaj njihovo pristojnost in legitimnost.

Ta situacija je več kot le spor o proračunskih postavkah. Razkriva globlji problem: pomanjkanje zavesti o državnosti in skupni odgovornosti. Namesto institucionalne solidarnosti smo priča poskusom prelaganja odgovornosti in politizacije čisto tehničnih vprašanj.

Zato je čas za ključno razpravo o tem, za kaj država porablja svoj denar, kdo odloča o strateških prioritetah in ali bo ta odločitev kdaj vključevala varnost in suverenost države.

Kajti, ko že plačujemo napake iz preteklosti – najmanj, kar lahko storimo, je, da jih v prihodnosti ne ponavljamo.