Ni EU brez implementacije sodbe "Kovačević proti BiH": Čas je za vse-bosansko ofenzivo tistih, ki so Schmidtu rekli NE!

Piše: Rasim Belko

Ameriški model "zamrznjenega konflikta" etničnih (plemenskih) skupnosti v Bosni in Hercegovini na podlagi mirovnega sporazuma in ustave, ki iz njega izhaja, ne bo več mogoč.

Ker je po sodbi v zadevi "Slaven Kovačević proti BiH" jasno, da mora Bosna in Hercegovina s ameriške (daytonske) poti preiti na evropsko (bruseljsko) pot preko ureditve svojega ustavnopravnega reda po modelu zahodnoevropskih in civilizacijskih vrednot.

Ključna diferenciacija

Ta model evropskih in demokratičnih vrednot ne pozna tistega, kar je Bosno in Hercegovino zadnjih trideset let držalo v ujetništvu. Etnični koncept konstitutivnosti v razviti civilizaciji Zahoda in Evropske unije ne obstaja, zato se mora Bosna in Hercegovina kot kandidatka prilagoditi tem vrednotam.

Sodba v zadevi "Kovačević proti BiH" zato odvzema ekskluzivnost aktivne volilne pravice etnični skupnosti in suverenost vrača državljanu, državljanu Bosne in Hercegovine, ne glede na to, kako se etnično izreka. In to je ključna diferenciacija v primerjavi z vsemi drugimi sodbami, ki se nanašajo na BiH. Ta državljan BiH pa s omenjeno sodbo dobi pravico, da voli svoje predstavnike v organe oblasti, kot želi, ne pa po sistemu, kako mu je to nekdo namestil in določil.

V sodbi je, kot je danes dejal tudi sam Kovačević, navedeno, da je Ustavno sodišče BiH štirikrat različno odločalo o isti stvari. To je dokaz dejstva, da Ustavno sodišče BiH uravnotežuje med mirovnim sporazumom in ustavo v njem ter evropskimi pravili in konvencijami, ki so po tej ustavi iz Daytona nadustavna kategorija.

Toda zdaj ima Bosna in Hercegovina precej jasno sliko, ta slika pa bo postajala jasnejša, ko se bo sodba podrobneje brala in vnašala v javni prostor.

Vendar pa reakcije, ki jih beremo od trenutka prve informacije o sodbi, govorijo, da nič ne bo šlo gladko. In nismo se navadili drugače. Toda tisto, česar si probosanske sile nikakor ne smejo dovoliti, je, da prah množične produkcije novic prekrije sodbo, ki je ključna ne le za evropsko pot države, ampak tudi za njen obstoj.

Zato je skrajni čas, da iz pasivno-reaktivnega momenta probosanske sile, ne le politične, ampak tudi akademske, medijske..., preidejo v resnejšo ofenzivo, ki mora ovrednotiti tudi sodbo "Kovačević proti BiH", pa tudi v polnem pomenu besede deblokirati evropsko pot BiH.

To se ne more doseči s sporočili podpore ali z odgovorom politikam, ki vse od Daytona izvajajo identično politiko, kot so jo izvajale tudi v vojni. Njihova politika se ni spremenila, le zločinske vojske kot element realizacije so zamenjali s poslanskimi klopmi po hierarhiji oblasti v Bosni in Hercegovini. In njihovo mnenje o možnosti ali nemožnosti izvajanja sodbe ni ključno niti najpomembnejše. Kajti, če bi si kdo ne daj Bože omislil upoštevati mnenje SNSD-ja in HDZ-ja, je jasno, da BiH že zdavnaj ne bi obstajala.

Zato je vprašanje izvajanja sodbe apelanta Kovačevića priložnost in obveznost za tiste, ki so se izognili apartheidskim krempljem Christiana Schmidta in diplomatskega zbora, ki je želel ustvariti politični sistem in sistem volitev po modelu plemenskih skupnosti, da v politični formaciji začnejo delovati na trasiranju poti za izvajanje sodbe.

Močan momentum

Tu predvsem mislim na DF, NES, SBiH in SDA. Ta politični sklop mora zdaj najti moč in voljo ter izkoristiti precej močan momentum, da se homogeno začne delovati pri ustvarjanju priložnosti za izvajanje sodbe.

Delovanje pa mora biti konkretizirano, bodisi preko delovnih skupin ali sestankov na najvišji ravni z ofenzivo proti Zahodu, da bi se poskušala pridobiti močnejša podpora za normalizacijo ureditve Bosne in Hercegovine in odprtje edine normalne poti v EU.

Seveda, apriori ne gre odpisati niti tistih, ki so pristali na Schmidtov apartheid, vendar so že po sodbi, pa tudi prej, jasno povedali, da niso ravno za tisto, kar je sodilo Sodišče v Strasbourgu. Nermin Nikšić (SDP) je dejal, da že imamo številne sodbe in da so neizvedene, Elmedin Konaković pa je večkrat govoril v prid Čovićevi zgodbi o legitimnosti.

Toda, če bi prišlo do spremembe paradigme v projektu, imenovanem Trojka, jim vrat ne gre zapirati, vendar se morajo jasno distancirati od tistega, kar so govorili in delali v zadnjem letu ali dveh.

In ne smemo biti evforični, vse to ne bo prineslo izvajanja sodbe jutri ali čez leto dni, vendar bo predvsem ustavilo mednarodno skupnost in njihove politične pulene pri pohodu, da Bosno in Hercegovino spremenijo v plemensko skupnost, ki jo bodo razgrabljali njeni sosedje. Ko se to ustavi, šele takrat bo probosanski blok lahko deloval na neposrednem izvajanju sodbe v zadevi "Kovačević".

To delovanje mora biti sinhronizirano in brez kakršnih koli primesi delitev na leve, desne, centralistične in kdo ve kakšne druge. V tem probosanskem bloku morajo in morejo biti le tiste sile, ki so pripravljene na neusmiljen boj, z edinim interesom – država Bosna in Hercegovina. Kajti ta boj traja od razglasitve neodvisnosti in bo končan tisti dan, ko bo državljan Bosne in Hercegovine po pravicah enak državljanu katerekoli države Evropske unije.

To bo težak in dolgotrajen boj, vendar je osnovna formacija tega probosanskega bloka DF, NES, SBiH in SDA pokazala, da zna iziti na koncu tudi v takih bojih.

Če bodo delovali bolj sinhronizirano in močneje proti Zahodu ter izbrali mednarodni veter v jadra, ni dvoma, da bomo o sodbi "Kovačević" nekega dne govorili kot o zgodovinskem dokumentu, ki je Bosni in Hercegovini odprl vrata Evropske unije.

Vse nasprotno od boja na takšni poti, v bližnji ali daljni prihodnosti, prinaša izginotje države Bosne in Hercegovine!