Priznavanje genocida in opustitev obtožnic za obleganje Sarajeva: Ima tožilstvo BiH kanček sramu?

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Tožilstvo Bosne in Hercegovine je ponovno pokazalo, da pravica v tej državi deluje po dvojnih merilih. V zvezi s kazensko ovadbo predsednika kluba delegatov bošnjaškega naroda v domu narodov parlamenta FBiH, Jasmina Duvnjaka, je tožilstvo BiH odločilo, da ne bo sprožilo preiskave zoper vodjo SNSD Milorada Dodika, ki je preklinjal genocid.

Takšna odločitev vedno znova šokira ne le državljane, ki spremljajo politiko, temveč tudi mednarodno skupnost, ki je desetletja vztrajala pri odgovornosti za vojne zločine. In še posebej, ker neovirano traja pregon pripadnikov Armade RBiH in MUP, ki polnijo sodne dvorane Sodišča BiH in poskušajo dokazati svojo nedolžnost. Oziroma, dokazati tisto, kar je splošno znano – Armija RBiH je branila Bosno in Hercegovino.

Spomnimo, zakon, ki ga je sprejel nekdanji visoki predstavnik Valentin Inzko, jasno predvideva kazni od treh mesecev do pet let zapora za zanikanje genocida v BiH. To ni zgolj formalnost – to je pravna norma, ki bi morala ščititi spomin na žrtve in preprečevati revizionizem v družbi. Vendar, kot kaže praksa, še vedno imamo situacijo, ko zakoni obstajajo le „na papirju“, medtem ko se njihove določbe selektivno uporabljajo.

Na čelu tožilstva BiH je Milanko Kajganić in njegova obrazložitev za obustavitev preiskav pogosto zveni neverjetno, včasih skoraj absurdno, kar daje vtis, da zakon ne velja enako za vse. Državljani BiH gledajo, kako se nekatera vprašanja pometejo pod preprogo, medtem ko politični veljaki ostanejo nedotaknjeni. Ironija je toliko večja, ko vemo, da leto, ki se izteka, ni prineslo niti ene obtožnice za obleganje Sarajeva, enega najtežjih poglavij v novejši zgodovini države.

Takšne odločitve tožilstva pošiljajo jasno sporočilo, da v BiH pravica ni abstraktni ideal, temveč politični instrument. Državljani izgubljajo zaupanje v institucije, ki bi morale ščititi zakon, medtem ko posamezni voditelji, ne glede na težo svojih dejanj, ostajajo izven dosega pravice. To ustvarja nevarno kulturo nekaznovanosti in relativizacije zločinov, hkrati pa razvrednoti zakone, ki so bili sprejeti za zaščito temeljnih človekovih pravic in dostojanstva žrtev.

Dokler se takšne odločitve ne spremenijo, dokler tožilstvo ne pokaže enakega obravnavanja vseh storilcev in politikov, bodo državljani pravico gledali le kot zgolj statistiko na papirju. Za tiste, ki so preživeli vojno in genocid, je takšna „pravica“ boleča in ponižujoča.

Stanje v pravosodnem sistemu Bosne in Hercegovine ni naključno, je neposreden odraz kombinacije vplivov, ki prihajajo z vseh strani. Na delo sodišč in tožilstev vplivajo ne le tisti, ki imenujejo nosilce pravosodnih funkcij, temveč tudi tisti, ki zagotavljajo sredstva za njihovo delo. Dodajte k temu vse druge negativne elemente – politične pritiske, nepotizem, selektivno uporabo zakonov – in dobite sistem, v katerem pravica pogosto ostane le beseda na papirju.

Brez pravice v pravosodju ni pravice v državi, brez pravice v državi pa težko obstane katerikoli sistem. Namesto da bi sodili pravično in brez predsodkov, pravosodje v BiH pogosto izgubi nevtralnost in objektivnost ter postane instrument političnih in finančnih interesov. V tem trenutku je nedvomno, da monopol v pravosodju držijo tisti, ki danes sledijo politikam iz devetdesetih, ki so želele, da BiH izgine.

Državljani izgubljajo zaupanje v institucije, ki bi morale ščititi njihove pravice, država pa brez delujočega pravosodja ostaja v vakuumu pravne varnosti. Dokler sistem ne bo osvobojen pritiskov in dokler pravica ne bo enaka za vse, pravica v BiH še naprej uhaja. In kar je najhuje od vsega, ne kaže se konec agonije, ki ne prizadene le nekdanjih pripadnikov Armade, temveč tudi prihodnje rodove, ki se ob takšnem odnosu pravosodja lahko le sprašujejo, ali se je vredno boriti!