NATO išče Stoltenbergovega naslednika, ambicije in načrte ima tudi Boris Johnson

Piše: Armin Sijamić 

Jens Stoltenberg naj bi jeseni zapustil čelo Nata, čeprav nekateri menijo, da bo na tem položaju ostal do pomladi 2024, zaradi pomanjkanja dogovora med članicami, kdo bi lahko prevzel funkcijo. V javnosti so se pojavila različna imena možnih Stoltenbergovih naslednikov, najnovejše pa je ime nekdanjega premierja Združenega kraljestva Borisa Johnsona. Odločitev, kdo bo novi generalni sekretar Nata, bo govorila o samem zavezništvu v prihodnjih letih.

Mandat 13. generalnega sekretarja Nata Jensa Stoltenberga se je bližal koncu. Natančneje, njegov drugi mandat se je iztekel oktobra lani, a je zaradi vojne v Ukrajini na tem položaju ostal po sili razmer. Takrat je norveškemu politiku za še eno leto zaupano vodenje Nata, ker članice niso menile, da je modro v času vojne na vzhodu Evrope imenovati novega generalnega sekretarja. Stoltenberg, ki je na čelu Nata od oktobra 2014, je dejal, da ne namerava več ostati na tej funkciji.

Če Rusija ne bi izvedla agresije na Ukrajino, bi bil generalni sekretar najmočnejšega vojaškega zavezništva na svetu izbran lažje in kandidati za ta položaj bi zagotovo bila manj zveneča imena od tistih, ki se danes omenjajo. Les Echos je marca lani pisal, da so med kandidati za Stoltenbergovega naslednika nekdanja visoka predstavnica Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federica Mogherini, nekdanja premierka ZK Theresa May, nekdanja nizozemska ministrica za obrambo Jeanine Hennis-Plasschaert, nekdanja belgijska premierka in zunanja ministrica Sophie Wilmes, nekdanja estonska predsednica Kersti Kaljulaid in nekdanja hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarović.

Zdaj se omenjajo imena Borisa Johnsona, nekdanjega premierja Italije Maria Draghija, nekdanjega romunskega predsednika Klausa Iohannisa, nekdanjega ministra za obrambo ZK Bena Wallacea, nato ministrice za obrambo Nizozemske Kajse Ollongren, litovske premierke Ingride Simonyte, njene estonske kolegice Kaje Kallas in namestnice kanadskega premierja Chrystie Freeland.

Mediji so pred letom dni pisali, da je čas, da na čelo Nata prvič pride ženska, zdaj pa se izbor generalnega sekretarja premišlja skozi geopolitično vlogo zavezništva v Evropi in svetu. Namreč, razpravlja se o tem, ali naj na čelo Nata pride nekdo, ki se je izkazal pri pomoči Ukrajini, in ali bo ta oseba z vzhodnega ali južnega krila zavezništva, oziroma ali je čas za prekinitev prevlade kadrov iz severne Evrope. Spomnimo, štirje zadnji generalni sekretarji Nata so prišli iz ZK, Nizozemske, Danske in Norveške. Odločitev, iz katere države prihaja naslednji generalni sekretar Nata, bo govorila tudi o usmeritvah samega zavezništva.

Razdeljena stališča

Izbor naslednjega generalnega sekretarja bo pomemben dogodek. Podaljšanje mandata aktualnemu to potrjuje, trakavica glede (ne)vstopa Finske in Švedske v Nato pa kaže, da je včasih težko doseči soglasje med članicami zavezništva. V medijih krožijo različna imena, nekateri (kot Johnson) so se kandidirali sami, čeprav to v pravnem smislu ne pomeni nič. Naslednji generalni sekretar bo tisti, o katerem se bodo članice strinjale, nekakšen kriterij za izbiro pa mora obstajati.

V javnosti se o tem že razpravlja, eden od glavnih argumentov za izbor pa je zavzemanje posameznih držav članic v odporu proti Rusiji oziroma pomoč Ukrajini. Meni se, da Poljska želi omenjene kandidatke z Baltika, saj sta Litva in Estonija Ukrajini pomagali na vse načine. Podobno razmišljajo tisti, ki stojijo za idejo podpore romunskemu kandidatu, saj Romunija postaja vse pomembnejši dejavnik v Natu, zlasti v Črnem morju, kjer je prisotna ruska flota, ter da bi lahko postali še pomembnejši, če ZDA in Turčija ne najdeta skupnega jezika.

V zadnjih letih ZDA vse bolj na Romunijo, skupaj z Grčijo, gledajo kot na nekoga, ki bi lahko zamenjal Turčijo kot gostiteljico ameriške vojske. Predlaganje kandidata iz Združenega kraljestva mnogi vidijo kot logičen korak pri krepitvi zavezništva v Evropi, potem ko je London zapustil EU. Želja Londona, da bi bil povezovalni člen med Evropo in ZDA s povečanim angažmajem v Natu, bi se lahko odlično izrazila.

Treba je imeti v mislih, da od 30 članic Nata 9 ni članic EU, od tega sta dve (ZDA in ZK) jedrski sili, Turčija pa ima drugo največjo vojsko v zavezništvu. Na koncu bi imenovanje Kanadčana na funkcijo generalnega sekretarja pomenilo, da prvič v zgodovini Nato nima Evropejca na tem položaju, kar bi lahko bilo sporočilo, da zavezništvo gleda tudi izven Evrope in Severne Amerike. ZDA, ki vodijo glavno besedo v Natu, se še niso izjasnile, koga bi rade videle na tem položaju. To dodatno kaže, da dogovora še vedno ni.

Johnson na sledi svoje politike

„Moram sporočiti, da obstaja takšna ideja. Smatram se kandidatom. To je zelo dobra in pomembna pozicija. Zdaj je Nato močnejši kot kdaj koli prej“, je dejal Boris Johnson pretekli teden v odgovoru na vprašanje ukrajinskih novinarjev o njegovih možnostih za vodenje Nata in dodal, da ne vidi „nikakršnih nasprotij v vstopu Ukrajine v Nato. Ukrajinsko članstvo je perspektiva, to se mora zgoditi“, saj so bili vsi ruski argumenti proti temu diskreditirani.

Ta izjava nekdanjega premierja ZK dodatno krepi argument, da bo izbor naslednjega generalnega sekretarja, v času, ko Rusija napada Ukrajino, na nek način tudi napoved tega, kaj namerava Nato početi v prihodnosti. Večina Stoltenbergovih predhodnikov je svoje mandate opravila brez vojn v Evropi in z vojnami daleč od meja držav Nata, s čimer je bilo njihovo delo bistveno določeno. Vprašanje Ukrajine in odnosa do Rusije je eno od vprašanj, s katerimi se bo ukvarjal naslednji generalni sekretar Nata, kdor koli že bo.

Na koncu se posvetimo še vprašanjem, kako verjetno je, da bo Johnson zasedel položaj na čelu Nata in ali njegova ukrajinska politika ima možnosti.

Nekdanji premier je bil s to funkcijo povezan že lansko poletje. The Daily Telegraph je takrat pisal, da bi Johnson morda imel podporo ZDA, ki nasprotujejo oblikovanju „evropske vojske“, saj Britanec podobno razmišlja. Del britanske javnosti in politikov je to idejo zavrnil. Nekateri menijo, da Johnson ni primeren za ta položaj zaradi svojega nekonvencionalnega vedenja, saj naj bi bil generalni sekretar tihi diplomat, ki bo daleč od oči javnosti iskal soglasje članic. Drugi so trdili, da bo proti njegovi imenovanju francoski predsednik Emmanuel Macron. Nekateri menijo, da bi Johnsonova izbira, tako kot kandidatov z Baltika, razjezila Moskvo, saj so odprto sovražno nastrojeni do Rusije.

Johnsonovo ravnanje med začetkom ruske agresije na Ukrajino je tako prizadelo ruske propagandiste, da so govorili, da bi morala Rusija v vsaki vojni z Zahodom najprej ciljati na London, da ga uniči. Vendar pa niti največji Johnsonovi kritiki ne morejo zanikati, da je bil angažma Londona zelo pomemben za obrambo Kijeva. Pred invazijo, medtem ko je EU ponavljala, da Rusija ne bo napadla, je London v Kijev dostavil različna protitankovska sredstva in pospešeno usposabljal ukrajinske enote. Posnetki številnih uničenih ruskih oklepnikov iz prvih dni vojne so rezultat tega angažmaja. London je kasneje nadaljeval s pomočjo Ukrajini, Johnson pa je svojim naslednikom v zadnjem nagovoru v parlamentu v vlogi premierja svetoval, naj še naprej pomagajo Ukrajini in se držijo Washingtona.

Tako je politika do Ukrajine in Rusije zaznamovala konec Johnsonovega mandata in leto dni kasneje se je izkazalo, da je takratni premier ZK pravilno bolj verjel v ukrajinsko moč kot drugi, oziroma je čutil, da bi Moskva po invaziji lahko imela strašne posledice.

Danes na Zahodu za mnoge ni vprašanje, ali se lahko Kijev brani, temveč kako pomagati državi pri ofenzivi, in odprto se govori, da bi Ukrajina lahko postala članica Nata. Od tod je vprašanje uspešnosti Johnsonove ukrajinske politike in njenega sprejemanja na Zahodu veliko pomembnejše od tega, ali bo izbran za generalnega sekretarja Nata.