NAP VPRAŠALNIK ZA BH. POLITIKE Srbija, pusti Bosno in Hercegovino!

Napisal: Delvin Kovač

Po pravnomosti sodbe, s katero je sodišče Bosne in Hercegovine predsednika entitete Rs Milorada Dodika obsodilo na eno leto zapora in šest let prepovedi opravljanja politične funkcije, smo bili priča burni in občasno histerični reakciji srbskega predsednika Aleksandra Vučića in njegovih izvršiteljev.

To ni prvič, zagotovo pa ne zadnjič, da se Srbija vmešava v notranje zadeve Bosne in Hercegovine. In prav takšno nedopustno ravnanje naših vzhodnih sosedov je bil razlog, da je Novinska agencija Patria (NAP) izvedla anketo med bosansko-hercegovinskimi politiki.

Vsem sogovornikom smo postavili dve identični vprašanj: Kako se upreti srbskemu tutorstvu nad BiH, glede na nenehno vmešavanje njenih funkcionarjev v vse, kar je povezano z BiH (zadnji primer je zavrnitev sodbe Dodiku, pa tudi trditve, da je Srbija garant, ne pa priča Daytonskega sporazuma)? Kaj je treba, mora, predvsem pa lahko, glede na zapleten administrativni sistem BiH in način odločanja, biti odgovor državnih institucij BiH na takšno ravnanje srbskega državnega vrha?

Aida Obuća, delegatka v parlamentu FBiH (SDA)

Tezo, da je Srbija "garant Daytonskega sporazuma", poslušamo že od leta 1995. Seveda v okviru širše, skrbno premišljene strategije, s katero želijo revidirati zgodovino. Srbija je s svojim podpisom sprejela obveznost, to je spoštovanje suverenosti in ozemeljske celovitosti BiH ter nevmešavanje v notranje zadeve.

Vendar pa je vse, kar se danes dogaja, v nasprotju s tistim, na kar je bil podpisan. Zato nas sploh ne sme čuditi srbski predsednik, ki "priznava ozemeljsko celovitost BiH", a vedno skrbno preskoči besedi suverenost in neodvisnost.

Vučić BiH doživlja kot geografsko obliko, kot prostor, ki deluje le z dovoljenjem Beograda in soglasjem Banje Luke. Ne priznava države, njenih institucij, sodnih odločb, celo mednarodnih ne.

Zavračanje sprejetja sodbe Sodišča BiH proti Miloradu Dodiku je v bistvu le še en v vrsti dokazov, da Srbija ne opušča svojih ozemeljskih pretenzij, kar je morda največja grožnja Daytonskemu sporazumu danes.

Predvsem morajo vsi domači in mednarodni partnerji ostati zavezani zaščiti suverenosti in ozemeljske celovitosti Bosne in Hercegovine. Potrebno je dodatno okrepiti državne institucije, kot odgovor relevantnih državnih institucij, tu predvsem mislim na Predsedstvo BiH in Ministrstvo za zunanje zadeve BiH, čigar odgovor mora biti nepopustljiv in pogumen.

Prav tako je treba o stališču Srbije obvestiti prave garante Daytonskega sporazuma in od njih zahtevati konkretne odzive. Če tudi takrat Srbija ne bo spremenila svojega stališča, je treba izkoristiti vse nadnacionalne institucije, katerih članice smo, da bi ta dogajanja dodatno poudarili v ospredje.

Prav tako je nujno izboljšati mehanizme pravne države in zagotoviti, da se vsi, ki delujejo proti interesom Bosne in Hercegovine, soočijo z ustreznimi posledicami.

Bosna in Hercegovina je nedeljiva država vseh njenih državljanov in narodov, in kot taka bo obstala kljub vsem izzivom in poskusom destabilizacije.


Aida Obuća

Albin Muslić, poslanec v PSBiH (SDP BiH)

Neverjetno je, da imamo 30 let po Daytonu še vedno nenehno vmešavanje v notranje zadeve Bosne in Hercegovine. Politične pretenzije do Bosne in Hercegovine se morajo končati, saj tisti, ki jih generirajo, do tega nimajo pravice. Pri tem še posebej mislim na izjave, ki prihajajo iz Srbije.

Bosna in Hercegovina je mednarodno priznana država in vsako vpletanje predstavlja hudo kršitev mednarodnega prava. Mislim, da bi morala zunanja politika BiH imeti jasen odgovor v smislu sprejetja ukrepov, da se to v prihodnosti ne bi zgodilo. Torej, na vsak tak napad je treba delovati institucionalno in uporabiti vsa razpoložljiva pravna in politična sredstva za zaščito suverenosti in ozemeljske celovitosti Bosne in Hercegovine.

Da bom jasen, nihče nima pravice vmešavati se v notranje odnose v Bosni in Hercegovini. Kar zadeva sodbo, je pravnomočna in noben politični ukrep ali politična izjava iz Srbije ne bo vplivala nanjo. Verjetno se takšne izjave dajejo v funkciji sproščanja dnevno-političnih odnosov v Srbiji, Bosna in Hercegovina pa je pri vsem tem očitno inspiracija, kar samo po sebi predstavlja dejavnosti brez kakršnega koli temelja, a kar je še pomembneje – brez učinka.

Srbija nima nikakršne pravice do Bosne in Hercegovine. Srbija in Bosna in Hercegovina morata ustvarjati dobre poslovne vezi, ne pa da se srbske oblasti do Bosne in Hercegovine obnašajo kot tutorji, kar nikoli niso bili, niti ne bodo.


Albin Muslić

Dennis Gratz, poslanec v parlamentu FBiH (DF)

Da bi se učinkovito uprli nenehnemu, pogosto sovražnemu vmešavanju političnih predstavnikov Srbije v notranje zadeve BiH, je nujno najprej razviti, nato pa čim bolj celovito uveljaviti večplastno, sinergijsko strategijo, ki se bo v prihodnjem obdobju opirala na uresničevanje treh načrtov ali nalog: krepitev državnih institucij BiH (predvsem pravosodja, varnostnih agencij, pa tudi diplomatske mreže), razvoj koherentne, proaktivne zunanjepolitične pobude (zlasti na področju intenzivnega lobiranja in vztrajanja pri izvajanju sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, pa tudi Ustavnega sodišča BiH in državnih sodišč), ter splošna uporaba vseh mehanizmov mednarodne podpore in mednarodnega pritiska, preko na primer predstavništev BiH v ZN, Svetu Evrope, zvezi NATO in EU, ter pozivanje mednarodne skupnosti k sankcioniranju političnih subjektov v regiji, ki z rušenjem suverenosti BiH, kot to Srbija načrtno in metodično počne, destabilizirajo državo Bosno in Hercegovino.

Da bi se ta strategija sploh lahko razvila in začela uspešno uporabljati, je nujno združiti zunanjo politiko, ki bi jo v skladu z Ustavo vodilo Predsedstvo BiH.


Dennis Gratz

Džemal Smajić, delegat v PSBiH (SBiH)

Srbija nima tutorstva nad Bosno in Hercegovino, temveč je zaviralec njenih evroatlantskih integracij. Žalostno in nerazložljivo je, da Srbija s tem zaustavlja tudi svoj razvoj in razvoj celotne regije.

Kar zadeva izjave iz Beograda, da so oni garanti Daytonskega sporazuma, to nikogar ne zavezuje, niti ni pomembno, kaj izjavljajo glede tega. Na eni strani bi se lahko reklo, da so pravno nepismeni, a vemo, da niso. Enako velja, ko gre za ustno zavračanje Dodikove sodbe. Tudi če jo sprejmejo in če jo zavrnejo – to je za nas neobvezujoče.

Na žalost to proizvaja medijske in negativne politične učinke ter daje lažno upanje Dodikovi kriminalni mreži, da bo nekaj bistveno spremenila. To je negativna stran delovanja Vučićevaga režima, ki poskuša obuditi Miloševićevo politiko. Takšni ukrepi lahko proizvajajo nestabilnosti v regiji, od katerih bodo največjo škodo utrpeli državljani Srbije, kar se na srbskih ulicah potrjuje že več kot pol leta.

Najbolj boli gaženje našega dostojanstva s strani kadrov Trojke, ki ne razume okoliščin, v katerih se nahajamo, niti nima ustreznih odgovorov. Državne institucije so predvsem napolnjene z nekompetentnimi ljudmi, zato je tudi odgovor neustrezen.

Ko rečem kadri Trojke, mislim na vse njihove nosilce funkcij – od samega Predsedstva BiH do nižjih ravni oblasti. Javna skrivnost je, da ne obstaja minimalno zdrave komunikacije med Ministrstvom za zunanje zadeve BiH in Predsedstvom, ali natančneje kabinetom Denisa Bećirovića, prav tako ni komunikacije med omenjenim kabinetom in na primer predsednikom vlade Federacije BiH Nerminom Nikšićem. To je prevara volivcev, saj je bilo obljubljeno enotnost in nova energija v institucijah sistema.

Ali je kdo kdaj videl, da sta se Bećirović in Nikšić sestala v teh dveh letih? Dovolj je molka in moje vprašanje ni usmerjeno osebno, temveč je vprašanje škode, ki se povzroča Bosni in Hercegovini. To je nedopustno.

Kako se lahko zgodi, da Zlatko Lagumdžija, ki je veleposlanik, na primer komentira vprašanja notranje politike? Ali je Lagumdžija glavni destabilizator na domačem terenu, ki se maščuje Nikšiću preko Bećirovića? To so vprašanja, na katera je treba iskati odgovore, da bi vedeli, zakaj nimamo kakovostnih odgovorov na krizne situacije. V državnih institucijah vlada splošen kaos zaradi osebnih animozitetov.


Džemal Smajić

Fatima Gavrankapetanović-Smailbegović, delegatka v parlamentu FBiH (SBiH)

Da bi se uprli vse bolj prisotnemu tutorstvu Srbije nad Bosno in Hercegovino, je treba delovati na več ravneh – institucionalni, diplomatski in narativni.

Prvič, pomembno je nenehno opozarjati tako mednarodno kot domačo javnost na Daytonski mirovni sporazum, čigar jamci so članice Sveta za implementacijo miru (PIC).

Drugič, odgovor na politično vmešavanje mora biti trdnejše stališče državnih institucij BiH. Ko bosta državni suverenost in sodni sistem odprto zanikana – kot v primeru sodbe proti Miloradu Dodiku – morajo institucije BiH reagirati z jasnimi in javnimi diplomatskimi protesti, pa tudi s konkretnimi pobudami do mednarodnih organov.

Tretjič, mednarodna skupnost – zlasti EU in ZDA – mora spoznati, da takšno ravnanje Srbije predstavlja neposredno kršenje miru v regiji. Ni stabilne BiH brez spoštovanja njene suverenosti, in ni stabilne regije brez stabilne BiH.

Na koncu morajo državni uradniki BiH pokazati več državniške enotnosti pri vprašanjih zunanje politike in suverenosti. Razlike med nami so normalne, toda ko nekdo izven meja BiH poskuša voditi politiko v našem imenu – takrat moramo nastopati enotno.

Institucije Bosne in Hercegovine morajo končno vzpostaviti jasen in enoten odgovor na nenehno vmešavanje Srbije v notranje zadeve naše države. To vključuje pošiljanje uradnih protestov, pozivanje veleposlanikov, začetek razprav v Predsedstvu in Parlamentu ter aktivacijo zunanjepolitičnih instrumentov preko mednarodnih organizacij, kjer ima BiH glas.

Tudi v zapletenem sistemu odločanja obstaja dovolj prostora, da se jasno pokaže, da je suverenost Bosne in Hercegovine nedotakljiva. Potrebna je politična volja, da se preide iz obrambe v aktivno zaščito ustavnega reda in mednarodnega ugleda države.

Bosna in Hercegovina ne sme več reagirati le parcialno, neformalno ali preko posameznih izjav politikov, temveč preko uradnih in usklajenih mehanizmov države, ki so ji že na voljo.


Fatima Gavrankapetanović-Smailbegović

Haris Silajdžić, poslanec v parlamentu FBiH (SBiH)

Srbija se do Bosne in Hercegovine že leta obnaša kot tutor, samo zato, ker Sarajevo prepogosto pristane na vlogo varovanca. V resničnih zadevah ni nobenega "garanta" nad Bosno in Hercegovino: v Daytonskem sporazumu obstajajo podpisnice in priče, ne skrbniki. Srbija je le ena od podpisnic in je dolžna spoštovati suverenost in notranjo ureditev BiH; vsako njeno javno zanikanje odločitev naših sodišč, policije ali regulatorjev je vmešavanje v notranje zadeve suverene države. Ko Beograd politično "zavrže" sodbo ali sodi namesto naših institucij, ne vodi nobenega dialoga – testira meje. Meje pa drži tisti, ki jih brani.

Odgovor Bosne in Hercegovine mora biti kompakten in brez izgovorov: diplomatski, pravni, ekonomski in varnostni, ob stalni komunikacijski ofenzivi. To pomeni depešo in zapisniško opozorilo vsakič, ko so naši organi zanikani, pozivanje veleposlanika na posvetovanja in znižanje ravni vseh političnih stikov, dokler ne dobimo pisnega, nedvoumnega spoštovanja naše suverenosti. To pomeni tudi jasno sporočilo Evropski uniji, da ima vsako vmešavanje Srbije v notranje zadeve BiH ceno v njenem pogajalskem poglavju o normalizaciji – kdor želi v Unijo, ne more igrati tutorja sosednji državi.

Vzporedno s tem morata Predsedstvo in MVP pričam Daytona in PIC-u predložiti pravno mnenje, ki razbije mit o "garancijah" in zahtevati, da se takšno ravnanje formalno označi kot nezdružljivo s civilno implementacijo sporazuma. V gospodarstvu mora država uvesti pregled tujih naložb in javnih naročil po varnostnih kriterijih ter uporabiti vzajemnost, kjer je to potrebno: kdor ruši naše institucije, ne more računati na privilegiran dostop do našega trga in javnega denarja.

Na področju varnosti je treba preslikati in presekati čezmejne kanale denarja, logistike in propagande, ki v BiH orkestrirajo politične kampanje pod krinko "bratskih" vezi, mejna policija in Ministrstvo za varnost pa morata izvajati prepovedi vstopa osebam, ki ciljno rušijo red BiH. Poleg tega morata CIK in RAK strogo izvajati prepoved tujega sodelovanja v kampanji in kaznovati čezmejne politične medijske operacije; volilna pravila niso oder za uvožene spin-doktorje.

Parlamentarna skupščina naj sprejme resolucijo, ki izrecno določa, da Srbija ni "garant" in da je politično vmešavanje nesprejemljivo, ter sprejme zakone, s katerimi bi BiH lahko sama ciljala sankcije proti osebam in entitetam, ki rušijo njen red, ter zakon, s katerim bi bil tuji vpliv kazniv kot prikrito financiranje politike iz tujine. Suverenost ni PR, suverenost je postopek, instrument in posledica.

In končno, kar najbolj boli: primarni problem ni Beograd, temveč Sarajevo, ki že leta išče alibi v OHR-ju in tujih izjavah, medtem ko oblasti – zlasti Trojka – paradirajo s protokolom namesto, da bi uporabljale lastne pristojnosti. Nič več "mojstrov sporočil brez posledic". Država ima orodja: note, vzajemnost, sankcije, kazensko pravo, varnostne in regulativne mehanizme. Če jih bomo dosledno in brez izjem aktivirali, se bo srbsko tutorstvo zaletelo v trdo površino bosansko-hercegovinske državnosti. Če ne – bomo dobili toliko spoštovanja, kolikor ga bomo sami pokazali do sebe. Suverenost se ne prosi, uveljavlja se. Zdaj.


Haris Silajdžić

Jasmina Bišćević Tokić, poslanka v parlamentu FBiH (SDA)

Po tem, ko se je uradni Beograd, na čelu z Aleksandrom Vučićem in njegovim Svetom za nacionalno varnost, odločil, da "ne prizna sodbe Sodišča BiH proti Miloradu Dodiku", je postalo povsem jasno, da Srbija ne poskuša več prikriti svojega paternalističnega, hegemonističnega in destabilizirajočega odnosa do Bosne in Hercegovine.

In medtem ko Vučić z neverjetno lahkoto izpodbija pravnomočne sodbe neodvisnega sodišča suverene države, se hkrati poskuša predstaviti kot "faktor miru". Mir ne more graditi tisti, ki nenehno ruši institucije Bosne in Hercegovine, ki zanika genocid, ki podpira secesionistično politiko Milorada Dodika, in ki, v popolnem neskladju z Daytonskim mirovnim sporazumom, trdi, da je Srbija njegov garant, ne pa le podpisnica.

Resnice radi, in pravne natančnosti, Srbija ni garant Daytonskega sporazuma, niti nima kakršnega koli pravnega temelja, da se vmešava v notranje zadeve Bosne in Hercegovine. Srbski poskusi tutorstva nad Bosno in Hercegovino predstavljajo neposredno kršitev njene suverenosti in mednarodnega prava.

To, kar Vučić počne, ni le napad na pravosodje BiH, to je nevarna in organizirana kampanja političnega pritiska na celotno bošnjaško populacijo, o čemer je upravičeno govoril tudi predsednik SDA Bakir Izetbegović v nedavni izjavi: "Vučić vodi nevarno igro z Bošnjaki. Takšno ravnanje lahko ima nepredvidljive posledice za mir in stabilnost celotne regije".

Nesprejemljivo je, da predsednik sosednje države poskuša legitimirati in ščititi politike, ki zavestno, javno in sistematično rušijo ustavni red BiH. Sodba Miloradu Dodiku ni politična, temveč pravna odločitev, sprejeta v skladu z zakoni države. Ne priznavati te sodbe pomeni ne priznavati Bosne in Hercegovine. In to je nekaj, na kar noben resničen prijatelj miru ne bi smel niti pomisliti.

Srbija, ki se vse pogosteje obnaša kot "lokalni policaj", se dejansko postavlja kot dejavnik, ki moti mir v regiji. Namesto da bi pomagala stabilnosti, igra na staro karto destabilizacije, poskušajoč nadomestiti geopolitične poraze z izzivanjem kriz v BiH in na Kosovu. In tu ni nobene nevtralnosti, tu obstajajo agresorji in obstajajo branitelji. Obstaja država BiH in obstaja njena suverenost, ki se brani s pravičnostjo, resnico in odločnostjo.

Institucije BiH, s podporo mednarodne skupnosti, so že pokazale, da nihče ni nad zakonom, niti Milorad Dodik. V tem smislu je sodba Sodišča BiH sporočilo, da se pravni red te države ne bo porušil pod zunanjimi pritiski. Vendar to ni dovolj, potrebna je konkretna in enotna politična reakcija, tako znotraj BiH kot zunaj njenih meja.

To ni trenutek za nevtralnost, kalkulacije ali iluzije o "dobrososedstvu", ki temelji na izsiljevanju in ponižanju. Bošnjaki in vsi domoljubno usmerjeni državljani BiH imajo pravico in dolžnost, da se uprejo takšnim poskusom poniževanja njihove države. Če tega ne storimo danes, bo jutri morda že prepozno.

Zato je skrajni čas, da se mednarodna skupnost jasno in glasno izjasni: ali podpira pravni red in suverenost BiH ali pa molče soglaša s politično aroganco Beograda? Kajti, kot je rekel predsednik Izetbegović: "nevarna igra z Bošnjaki" ne more miniti brez posledic. Odgovorni pa bodo vsi tisti, ki so molčali, ko so bili napadeni temelji te države.


Jasmina Bišćević Tokić

Ramo Isak, zvezni minister za notranje zadeve (Snaga naroda)

Poskusi vmešavanja Republike Srbije v notranjo politiko Bosne in Hercegovine niso nekaj, kar je nastalo včeraj – ti poskusi so konstanta. Predstavljajo čisti odraz politik uradnega Beograda in Aleksandra Vučića v odnosu do naše države. Te politike niso dobronamerne in imajo za cilj rušenje suverenosti Bosne in Hercegovine ter slabljenje njenih institucij.

Bosna in Hercegovina, s svojo zapleteno ustavno ureditvijo in notranjimi sovražniki, na čelu z Miloradom Dodikom in njegovim SNSD-jem, se po mojem mnenju dobro sooča s pritiski sosednje Republike Srbije in poskusi, da na vseh mogočih področjih rušijo suverenost naše države.

Jasno stališče imam, da se lahko s pritiski, ki smo jim izpostavljeni s strani oblasti sosednje države, uspešno soočamo le s krepitvijo državnih institucij, predanim delom, ki bo vodil integracije BiH v EU in zvezo NATO, krepitvijo zavezništva s prijateljskimi državami, kot so Velika Britanija, Nemčija, Turčija in Združene države Amerike, ter usklajevanjem politik med probosanskimi strankami glede nacionalnih interesov Bosne in Hercegovine.

Razdeljene probosanske politične stranke, ki rušijo ena drugo, vstopanje v konflikte s prijateljskimi in zavezniškimi državami ter sprejemanje kompromisov, ki nas ne približujejo EU in zvezi NATO, so ukrepi ali politike, ki gredo v roke Aleksandru Vučiću. Moramo biti modrejši, modrost pa so v zadnjem času – kot se mi zdi – zameglili ozkostranski interesi. In to me ne veseli. Nasprotno – gnušam se tega.


Ramo Isak

Safet Kešo, poslanec v PSBiH (SDA)

Politična Srbija je eden najtežjih kolektivnih duševnih bolnikov na svetu. Ta bolnik, na našo veliko žalost in nesrečo, živi v našem prvem sosedstvu in desetletja zavrača sprejeti svojo hudo diagnozo, s tem pa tudi zdravljenje. Ta naš sosed vsakih 30-50 let zaide v stanja induciranih kolektivnih vnetij nacionalističkega možganov, preskoči na dvorišča svojih sosedov ter v stanju norosti zverinsko kolje, ubija, požiga, posiljuje… Po tem, namesto kakršnih koli sledi katarze, Srbija navdihnjeno poje o svojih zločinih, poetizira in strastno poveličuje in slavi svoje zločince, neizmerno in brez kančka kesanja obtožuje svoje žrtve in se jim posmehuje. Očitno gre za izjemno hudo stanje bolezni.

Takšnim bolnikom se ne more pomagati, dokler ne zberejo moči (!?), da se soočijo z resničnostjo lastne diagnoze! To se bo, na žalost, zelo težko zgodilo, še posebej v sistemu oblasti, ki ga že predolgo vodi velikosrbski ultranacionalist in Šešljev učenec Aleksandar Vučić. On je sistematično pokoril in nato vpregel vse institucionalne zmogljivosti Srbije z nalogo, da vse neprijetne znanstvene, zgodovinske in pravne dejstva iz preteklosti in sedanjosti te države revizionistično preoblikuje ali izkrivi do perverzije, da bi na koncu dokazal, da se je pravzaprav ves svet zmotil in da le še ponosna Srbija drži in odločno brani zadnja oporišča zdravega razuma, morale, resnice in človečnosti.

To je ta isti sistem izkrivljenih vrednot, v okviru katerega se Vučić samookliče za tutorja nad Bosno in Hercegovino, povsem nepristojen in absolutno nepoščen zavrača obsodilno sodbo Sodišča Bosne in Hercegovine njegovemu izvajalcu velikosrbskih del Miloradu Dodiku in zaradi nje skliče nujne seje Sveta za nacionalno varnost Srbije, s čimer le potrjuje svoje mentorstvo Dodiku in svoj položaj šefa vseh protidržavnih operacij proti Bosni in Hercegovini.

Vučić je prva personifikacija politično bolne Srbije, ki je imela dovolj priložnosti, da začne s terapijo, a nobene ni nikoli izkoristila. Takrat, ko je haaški tribunal razkrinkal zločinsko naravo režima Slobodana Miloševića (in na žalost dominantnega dela družbe, ki ga je podpiral) in ko so se pri mnogih začele odpirati oči, so se zgodile nekatere spremembe na bolje v srbski družbi. Na žalost, s streli v Zorana Đinđića so bile te presekane v koren. To so storili ostanki globoko ukoreninjenih struktur tega zločinskega režima, ki neguje iste tiste vrednote, na krilih katerih je priletel tudi Aleksandar Vučić.

Ta isti Vučić, ki ni sklical seje Sveta za nacionalno varnost Srbije, ko je Milorad Dodik izvajal svoje napade na ustavni red Bosne in Hercegovine – niti junija 2023, ko je odredil, da NSRs sprejme Zakon o nepridobivanju odločb Ustavnega sodišča BiH na območju entitete Rs, kar je dejanje rušenja ustavnega reda in protidaytonski akt brez primere.

Ni niti pomislil ta isti Vučić, da bi aktiviral ta isti Svet ali da bi se oglasil niti julija 2023, ko je Dodik odredil sprejetje zakonov o nepridobivanju sodb Sodišča BiH, odločb Tožilstva in VSTV BiH! Prav tako protizakonita in protidaytonska dejavnost prvega reda.

Ni se z nobeno besedo Vučić oglasil niti februarja 2025, ko je Dodik odredil, in Skupščina Rs je sprejela zakone o prepovedi delovanja SIPA-e, Sodišča BiH, Tožilstva BiH in VSTV BiH na območju Rs!

Toda istega trenutka, ko je Sodišče BiH obsodilo Dodika, Vučić kot njegov mentor in mecen skoči kot poparjen z vročo vodo, skliče Svet za nacionalno varnost Srbije in sporoči, da "Srbija ne priznava sodbe Sodišča Bosne in Hercegovine". To je dejanje nepredstavljivo drznega neposrednega vmešavanja v notranje zadeve naše države in dejanje napada na njeno suverenost. Njegovo nepriznavanje (kot tudi priznanje) sodb Sodišča BiH ne more proizvesti prav nobenega pravnega učinka. Politično lahko, to mu je tudi cilj, in že ga vidimo. Zato, kot neposreden in enakopraven odgovor, tudi mi sporočamo Vučiću, da ga tudi mi ne priznavamo kot relevantnega za ta sodni primer, njemu in njegovi Srbiji pa želimo hitro okrevanje.

Vučiću in njemu podobnim se lahko upremo izključno s krepitvijo institucij države Bosne in Hercegovine, ki morajo opravljati svoje delo veliko bolj odločno, hitreje in profesionalneje kot doslej. Za kaj takega so potrebni resni napori resnih in sposobnih ljudi v naši državi (to v sanjah niso ti, ki so zdaj v državni oblasti), pa tudi zelo jasna in odločna podpora ključnih dejavnikov mednarodne skupnosti, ki morajo končno sprejeti neovrgljivo dejstvo, da krepitev države Bosne in Hercegovine pomeni neposredno krepitev stabilnosti in dobrih perspektiv EU. Po drugi strani pa dopuščanje Vučiću, Dodiku in podobnim, da rušijo stabilnost in funkcionalnost Bosne in Hercegovine, pomeni neposredno rušenje stabilnosti in perspektivne prihodnosti celotne Evrope.

Vaše drugo vprašanje bi zahtevalo zelo zapletene analize in elaboracije, zato jih bom izpustil, oziroma poenostavil odgovor. Najprej bi morali vedeti, da se morajo oblasti v Bosni in Hercegovini vzpostavljati ne na podlagi trivialne dirke za fotelje in na preprostem zbiranju števila rok, ki lahko nekoga ustoličijo v teh foteljah, temveč na podlagi nedvoumnih političnih opredelitev tistih subjektov, ki resnično želijo in lahko zagotovijo EU perspektivo naši državi in vsem njenim državljanom.

Primer strahovite strateške napake pri oblikovanju oblasti, ki je državo in vse nas v njej že drago stala in katere še hujše posledice lahko šele pridejo, je oblikovanje koalicije Trojka-SNSD-HDZ. Največjo krivdo za oblikovanje te najbolj pogubne koalicije od Daytona do danes nosijo tako imenovani voditelji Trojke – Konaković, Nikšić in Forto, ker so, sramotno ponižni in zastrašujoče podkapacitirani, a bolno lačni oblasti, zavrnili oblikovanje močnega bloka z izkušeno in močno SDA in drugimi, ter tako neuki in nemočni vstopili v koalicijo z antievropskim Dodikom in njegovim perfidnim partnerjem Čovićem, ki sta jih zdrobila v prah.

S to in takšno koalicijo smo pripeljani do roba prepada, že več kot dve leti živimo stanje nenehnega napada na ustavni red, stanje blokad institucij sistema, stanje skrajno ogrožene varnosti in stanje popolne blokade evropske in zveze NATO poti naše države.

V takšnih okoliščinah, s temi kadrovskimi polprofili na oblasti, je težko pričakovati ustrezne institucionalne odgovore na silno aroganco in drzno vmešavanje vodstva Srbije v notranje zadeve Bosne in Hercegovine.


Safet Kešo

Sanel Kajan, poslanec v parlamentu FBiH (DF)

Odgovori na takšna vprašanja morajo biti odločni, državniški, a tudi realistični – vodeni po načelih suverenosti, mednarodnega prava in notranjega političnega soglasja.

Da bi se uprli srbskemu tutorstvu nad Bosno in Hercegovino, je predvsem potrebno jasno in enotno nastopanje državnih institucij Bosne in Hercegovine do mednarodnih partnerjev, pa tudi do same Srbije. Nobena država nima pravice tutorstva nad Bosno in Hercegovino. Srbija je bila po Daytonskem sporazumu priča, nikakor pa ne garant. Garant so izključno strani, ki so podpisale sporazum, in tiste, ki sestavljajo institucije BiH, skupaj z mednarodno skupnostjo, na čelu z Upravnim odborom PIC-a.

Retorika in ravnanje političnega vrha Srbije, ki sistematično poskuša zaščititi in podpreti politike destabilizacije v Bosni in Hercegovini, predstavlja resno kršitev načel mednarodnih odnosov in neposredno rušenje suverenosti in pravnega reda Bosne in Hercegovine. Zavračanje sodb sodišč BiH in vmešavanje v notranje zadeve Bosne in Hercegovine ni dejanje prijateljstva ali dobrososedstva, temveč odprto provokiranje in spodbujanje secesionističnih politik.

Odgovor mora biti institucionalen, usklajen in utemeljen na mednarodnem pravu in načelih suverenosti. Na zapletenost sistema v BiH se ne smemo gledati kot na izgovor za neukrepanje, temveč kot na izziv, ki ga je mogoče premagati s strateško in načelno politiko.

Treba je zgraditi skupno fronto znotraj institucij Bosne in Hercegovine, ki ne bo molčala ob poskusih zunanjega vpliva. Treba je iskati jasno izjavo mednarodne skupnosti, zlasti EU, OHR-ja in ZN, o vmešavanju Srbije v notranje zadeve BiH.

Moramo pošiljati jasno diplomatsko sporočilo Srbiji, pa tudi drugim mednarodnim akterjem – da Bosna in Hercegovina ima zmogljivost in voljo zaščititi svojo suverenost. Treba je aktivirati diplomatsko ofenzivo, pa tudi okrepiti tožbe ali prijave proti tistim, ki rušijo ustavni red.

Lahko se deluje na ravni regionalnih forumov in procesa vključevanja v EU, kjer bo jasno zahtevano, da se Srbija obnaša v skladu z načeli dobrososedstva.

Na koncu mora biti odgovor odločen, a pameten – mora ohranjati mir in stabilnost, vendar ne sme biti kapitulantski. Molčanje ob provokacijah postaja sostorilstvo pri ponižanju. Zato je pomembno, da institucije Bosne in Hercegovine, ne glede na to, kako kompleksne so, spregovorijo z enim glasom, ko gre za zaščito države.


Sanel Kajan

Zlatko Miletić, delegat v PSBiH

Glede na dejstvo, da je Republika Srbija od leta 1996 do danes nadaljevala z vodenjem posebne vojne proti BiH (v različnih obdobjih z različitno intenzivnostjo), obstaja več načinov za rešitev tega vprašanja, predvsem z demokratičnimi in vsemi drugimi razpoložljivimi sredstvi.

Demokratična sredstva pomenijo razbijanje njihovega narativa o garantu Daytonskega mirovnega sporazuma, kar niso, saj so kot udeleženec v agresiji podpisnik izjave o prevzetih obveznostih. V tem in katerem koli drugem kontekstu je mogoče odgovoriti le institucionalno, predvsem z učinkovitim delom institucij BiH na državni ravni, ki so še vedno krhke, neizgrajene, nedorečene, nekatere pa celo nesposobne, predvsem zaradi kadrov, ki jih vodijo 30 let, ki so bolj skrbeli za osebno, strankarsko in vsako drugo promocijo ter korist (brez izjeme) kot za interese BiH.

V kontekstu predpostavke polnega delovanja institucij obstaja toliko prostora za formalno-pravno, materialno-finančno delovanje, seveda ob pomoči mednarodne skupnosti samo kot nadzornika sprejetih ukrepov, da bi jih lahko postavili na njihovo mesto. Primer – učinkovito procesuiranje s strani sodnih in tožilskih organov za kazniva dejanja z vidika kršitve mednarodnega prava.

Eden od načinov je tudi stalni dialog z osebami v Srbiji, s katerimi je mogoče doseči dogovor in soglasje o političnih, pravnih, zgodovinskih in drugih vprašanjih, za kar trenutno ni pogojev, vendar je treba delati na tem, da se ti ustvarijo.

Z vsemi ostalimi načini, vključno z morebitnim konfliktom, ki ga aktualni režim na različne načine nedvomno prikliče, predvsem z rušenjem institucij države in entitete Rs, vključno z delovanjem v medijskem prostoru, ekonomskimi ukrepi, krajo virov BiH, koruptivnim delovanjem do posameznih nosilcev javnih funkcij, vključno z FBIH, kar vse ima za posledico neobstoj ustreznega institucionalnega odgovora v takšni situaciji, s čimer povečujejo možnosti za morebiten uspeh, kar bo trajalo toliko časa, kolikor bo obstajal fašistični režim v sosednji državi, ki mu genocid, vojne zločini..., nespoštovanje odločb institucij sosednje države predstavljajo osnovne vrednote delovanja političnega in družbenega sistema.


Zlatko Miletić